Ali imajo kadilci radi svoje otroke?

0
16424
kadilci

Biti starš je lahko nekaj najlepšega, kar se ti v življenju zgodi. Je blagoslov, je namreč dokaz, da smo ljudje sposobni ustvariti nekaj tako edinstvenega, nedolžnega, lepega in popolnega, je največje darilo in hkrati največja odgovornost. Biti starš pravzaprav niti ni tako težko, a biti dober starš, najtežja naloga na svetu. Kaj sploh je definicija dobrega starša? Ali je dober starš tisti, ki je premožen in lahko otroku nudi vse možne materialne dobrine? Ali nemara tisti, ki ima otroka samo rad? Pravzaprav oboje in nič od tega. Dober starš je tisti, ki je resnično sposoben postaviti otroka pred sebe, svoje potrebe, želje, ambicije ter odvisnosti, zato se mi poraja vprašanje, ali imajo kadilci radi svoje otroke?

Mnenja so zagotovo deljena, a vendar menim, da lahko z gotovostjo trdim, da kadilci ne premorejo treznega razmišljanja. Ko potrebujejo »čik«, je to nuja, ki ji ni primere in niso pomembne nebogljene očke, ki zbegano gledajo, ko se dušijo v oblaku dima. Po eni strani, se Svetovna zdravstvena organizacija, skupaj z ostalimi društvi, neutrudno trudi, da bi se obseg kajenja zmanjšal in bi znatno znižali število kadilcev na globalnem nivoju, a vendar je tobačna industrija lobi, ki ima potrebna sredstva, da to še vedno uspešno preprečuje. O škodljivosti kajenja je sicer že toliko znanega, da »zunaj ptički čivkajo«, pa vendar se stanje v Sloveniji znatno ne izboljšuje. Po podatkih iz evropskega statističnega urada Eurostat, ki je decembra 2016 podalo rezultate o razširjenosti kajenja v Evropski uniji, v Sloveniji aktivno kadi 24,2 odstotka ljudi (več moških kot žensk), medtem ko je pasivnemu kajenju izpostavljenih 16,2 odstotka prebivalcev. V današnjem svetu smo zelo dobro informirani, imamo zagotovljeno možnost izobraževanja, a se imamo še zmeraj premalo radi. Vsak kadilec namreč ve, kakšno tveganje zanj predstavlja vsak prižgan in pokajen cigaret, a je želja prehuda. Mnogi se izgovarjajo na stres, hiter tempo življenja ter vse ostale morebitne probleme, ki jih imajo in cigaret doživljajo kot nagrado ali izhod v sili, da se pomirijo. V modernem svetu, zibelki demokracije, kjer je vsak zase odgovoren, je sicer žalostno, a sprejemljivo, da si ljudje želijo zavestno škoditi in kljub seznanjenosti z negativnimi posledicami aktivnega kajenja s takšnim ravnanjem nadaljujejo, dilema pa nastane, ko pridemo do, od njih povzročenega, pasivnega kajenja in ko se ti ljudje odločijo za starševstvo. Še bolj žalostno je dejstvo, da večina kajenja sploh ne obsoja in ga ne jemlje za bolezen, nevarnost ali odvisnost. Narkomana, alkoholika, nasilneža bo vsak obsojal in Center za socialno delo se bo z veseljem vmešal v takšno družino in poskušal otroka, otroke rešiti, kaj pa se zgodi pri kajenju? Navadno se samo zamahne z roko, nihče niti ne odreagira na potrditev, da otrok odrašča v kadilski družini. Vsaka novodobna ženska ve, da je njeno telo tempelj, ki ga je treba negovati in zanj skrbeti, sploh če ženska načrtuje nosečnost ali je že noseča, pa vendar se še preveliko krat zgodi, da se namesto za vitamine, ženska kadilka odloči za nakup škatlice cigaret, saj je odvisnost prehuda in se tolaži, da kakšen, občasno pokajen, cigaret njenemu otroku pač ne more škodit. Pa mu! Vsak pokajen cigaret v času nosečnosti ali izpostavljenost pasivnemu kajenju (moški) poveča tveganost za predčasen porod, srčna obolenja otrok, močnejšo dovzetnost za bolezni povezane z dihali (bronhitis, astma) in še bi lahko naštevali. Par, kjer vsaj eden izmed staršev kadi, v večini primerov, nadaljuje s kajenjem tudi po rojstvu otroka. Na začetku še morda pazita in se ne kadi v hiši, stanovanju, kjer živijo, a sčasoma se spozabita in se »kakšen prižge« v kopalnici ob odprtem oknu, saj se ven kadi. Nato pride zima in v kopalnici je ogrevanje zares pičlo, če odpreta okno, bo mraz in se odločita, da se lahko kadi v kuhinji, saj bo otrok v dnevni sobi ali v spalnici. Tako mineva čas, otrok počasi raste, naenkrat ne more več biti sam v dnevni sobi ali spalnici in pricaplja v dimnico. Ko se to zgodi prvič, morda starš še ugasne cigaret, ko se to zgodi desetič, se niti ne zaveda in kadi naprej, po možnosti mu še otrok sedi na kolenih ali v naročju in se skupaj dušita. Se vam zdi ta slika lepa? Ali si katerikoli otrok zasluži starša, ki ga zavestno spravlja v nevarnost? Koliko nas je odraščalo v družinah, kjer je vsaj eden izmed staršev kadil in koliko poti na morje, če smo do njega sploh prišli, smo prepotovali v oblaku dima, kjer se nam je zdelo, da nam tono težko breme leži na prsih? Koliko nas je znalo zjutraj, ko sta starša pila kavo, zajtrkovati v dimnem oblaku? Koliko nas je že bilo priča prizoru, kjer smo videli mamico ali očka z dojenčkom zunaj pozimi sedeti na pijači v mrazu okrog pa družba samih kadilcev? Preveč! In naj nekdo upa trditi, da imajo vsi starši svoje otroke radi. Morda jih imajo, a kadilci imajo cigarete raje kot sebe in zagotovo raje kot svoje otroke. Kajenje je zame najhujša vrsta odvisnosti, pa veste zakaj? Ker je najlažje dostopna, splošno odobrena in zakonita. Za kajenje se tako kot za druge vrste drog in alkohol odločimo sami, a razlika med kajenjem in drugimi odvisnostmi je v tem, da če smo dovolj odločeni, se lahko kajenju tudi odpovemo. Kajenje namreč ne prizadene možganskih centrov v takšni meri, da bi bila naša zmožnost presojanja in logičnega razmišljanja resnično motena ali zmanjšana, potrebujemo le dovolj volje, trdega dela in motivacije, da kajenje opustimo. In kaj je lahko v življenju minljivega človeka večja motivacija kot je novo življenje bitjeca, ki ga sami ustvarimo?

Nosečnost oziroma rojstvo otrok je zagotovo najmogočnejši in najtehtnejši vzrok za opustitev kajenja in starš, ki tega ne stori in otroka izpostavlja pasivnemu kajenju zaradi svoje patološke odvisnosti in iluzorne potrebe po cigareti, ni dober starš in ne pozna pojma nesebična starševska ljubezen. Ne samo da recimo mama kadilka otroku neposredno škoduje s kajenjem v nosečnosti, ampak je takšen otrok zaznamovan tudi v prihodnje. Če se v družini kadi, ima otrok dve možnosti: ali cigarete zasovraži ali začne sam kadit in žal so le redki sposobni uvidet, da kadilski starši niso najboljši vzor, saj so prvi in v večini primerov edini vzor, ki ga otroci imajo in je velika verjetnost, da bo tak otrok tudi sam kadilec. Zgodba se tako nadaljuje iz roda v rod in nam poraja vedno nove sebične kadilce in vedno nove nedolžne žrtve.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here