BUM! Številka trenutno ni dosegljiva. Prometna nesreča. Diha. Bo preživela? Koma. Novo rojstvo in življenje.

0
10861
Taja Metličar

Avtobiografija: Knjiga z naslovom Številka Trenutno ni dosegljiva

Pred 10. leti sem zgodaj zjutraj peljala prijatelja v službo in na poti domov, ko sem se odpravljala tudi na ustni del izpita iz matematike za maturo, doživela prometno nesrečo. Zato sem letos praznovala 30. rojstni dan.

18.6.2007 je na klic mojega očeta, moj telefon sporočal: ˝Številka trenutno ni dosegljiva.˝ Hkrati pa nisem bila dosegljiva niti osebno, saj sem bila klinično mrtva.

Kaj pa se je zgodilo?

Doživela sem hudo prometno nesrečo, katere povzročitelj sem bila sama in sem bila tudi najbolj poškodovana. Niti zdravniki v UKC Ljubljana niso vedeli, če bom preživela. Iste informacije so po šesturni operaciji od zdravnikov dobili tudi moji starši. Številni zlomi, zdrobljene kosti in otekline ter krvavitve v možganih, je bila moja diagnoza. Po prebuditvi iz kome in izrečeni prvi besedi of course, pa se je počasi že začela moja dolgotrajna rehabilitacija, ki se je nadaljevala na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije – Soča.

prometna nesreča

Moja prva vprašanja in odgovori po tistem, ko sem se prebudila iz kome, so zajemali zelo malo besed, vendar so za moje svojce imele velik pomen. V glavnem vprašanj in odgovorov, ki sem jih slišala od mojih bližnjih in tistih, ki sem jih povedala sama nisem razumela, in sem jih kaj hitro pozabila, čeprav sem jih večkrat ponavljala. Vendar so mojim bližnjim dajala upanje, da bo z mano še vse v redu.

Spraševala sem, kdo si pa ti? Kaj pa je to? Kje si pa bil? Kam pa greš?

Odgovori mojih najbližjih, mamini, očijevi,  bratovi,  prijateljičin o  službi, šoli, domu mi niso povedali čisto nič. Zame je bilo normalno, da nisem poznala teh odgovorov, a verjemite, za ljudi, ki so jih izgovorili, pa še zdaleč ne. Vem, da se ne morete postaviti v vlogo mojih staršev, a že predstava o tem, da te 20 letni otrok ne pozna in se mu niti sanja ne, kdo naj bi bila mami in oči in zakaj se tako imenujeta, je dovolj grozljiva, da jo ne želim pobliže spoznati nikomur.

Po 4. mesecih zelo aktivne rehabilitacije, katero sem začela kot ¨novorojenček¨, pa sem prišla domov.

Dom? Kaj, kje, kdo? Kaj pa je to dom, sem se spraševala.

Kasneje sta mi bila dom in življenje izven bolnišnice že malo bolj poznana, a še zdaleč nisem vedela kako naj bi potekal ˝normalen˝ tempo življenja oziroma kaj življenje točno je. Vendar sem ga osvojila in ga še vedno prakticiram.

Nezgoda je za vedno zaznamovala moje življenje, in verjemite mi, da kaj podobnega ne privoščim nikomur, še zlasti pa ne svojcem poškodovanega v prometni nesreči.  Zato sem se odločila svojo izkušnjo zapisati in sem izdala knjigo z naslovom Številka trenutno ni dosegljiva. Tako mi je uspel še en nov življenjski korak, naprej.

Začela sem s spoznavanjem pojma življenje. Saj vem, da ga nikoli ne bom poznala, a sedaj lahko rečem, da  ˝živim˝, kar pa pred desetimi leti nisem mogla.

Sledilo je učenje. To besedo sem pred nesrečo naravnost sovražila, sedaj pa mi je ljuba in se zelo rada učim. Brez učenja, za katerega pa sta bila povod moja volja, želja po znanju in verjetno tudi misel, da tako življenje poteka in da je to nekaj čisto normalnega, ne bi niti vedela, da sem pred prometno nesrečo že živela in da je moje življenje že teklo. Če se ne bi vedno znova in znova učila, znova sem se učila hoditi, govoriti, opravljati dnevne stvari, družiti, obnašati, čutiti… bi ostala na stopnji otroka. To so namreč kazali moji izvidi in predvidevali tudi zdravniki.

okrevanje

Zato sem se odločila o mojem življenju po nesreči napisati knjigo. Ob branju knjige se bralec lahko razjoče in  nasmeji, vendar pa je najpomembnejše to, da se zaveda, da bere o meni in ne o sebi. Sam nihče ne bi rad napisal  takšne zgodbe, kot je moja, ker si takšne zgodbe nihče ne bi želel.  Nosi namreč preveliko težo.

Zato pa je moj nasvet, pamet v glavo, roke in noge ko sedeš za volan.

V knjigi lahko preberete tudi nekaj besed katere so napisali moji najbližji in so  popolnoma drugačne kot moje. Zanje sem jih prosila, saj želim zgodbo predstaviti še iz drugega zornega kota.

Za njihove besede sem jih prosila, da jih zapišejo, ker želim, da preberete tudi o ostalih žrtvah prometne nesreče. Tudi svojci in prijatelji ponesrečenca v prometni nesreči so namreč žrtve prometnih nesreč, kar boste lahko tudi prebrali v moji knjigi.

Nina M.: “Ko sem slišala, da si imela prometno nesrečo, si nisem mislila, da je tako hudo…potem pa sem šla v bolnišnico, te videla tam nemočno ležati, pripeto na vse možne aparature, in videla, da gre zares… v solzah sem zapustila sobo in samo molila, da se bo vse srečno končalo…in se je.“

Nina J.: “In tisti prvi obiski Taje v bolnišnici. Kot da ne bi bila ona. Odsoten otroški pogled, čudne besede, včasih nas sploh ni prepoznala. Isti trenutek, ko sem zapustila njeno sobo, pa so se mi ulile solze. Počutila sem se obupno.“

Vesna Ž.: “In kot strela z jasnega me je doletela najhujša novica, tvoja prometna nesreča. Nisem mogla dojeti oz. verjeti, da se je to zgodilo tebi, moji Taji. To je bil resnično šok. Veliko ur sem preživela ob tvojih starših in bratu, vlivali smo si moč in upali na najboljše. To se je tudi zgodilo, vsi smo verjeli vate.“

Po zelo hudi prometni nesreči, ki sem jo preživela,  je danes moj moto:

˝Življenje ima pomen. Živi ga.˝

Zato le primi to knjigo v roke in se zavedaj vrednosti svojega življenja, katerega ni vredno pustiti na cesti. Spoznaj, da so vsi problemi v življenju rešljivi.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here