Ali je za dolge čakalne vrste res kriv zdravstveni sistem ali zgolj neučinkovito delo zdravnikov?

0
3052
čakalne vrste v zdravstvu

Prejšnji teden so poslanci v Državnem zboru s petdesetimi glasovi ZA potrdili novelo Zakona o pacientovih pravicah. Čeprav se naslov zakona nanaša na pravice, pa ta novela bolj poudarja dolžnosti pacienta. Ker imam že kar nekaj lastnih izkušenj s čakalnimi dobami, me je presenetila vsebina novele, ki je na nek način že uveljavljena v nekaterih slovenskih bolnišnicah. Torej so spet zapravili ure in ure za debato v Državnem zboru, ugotovili pa niso popolnoma nič novega. So spet po nepotrebnem zapravljali davkoplačevalski denar, ker »urejajo« področja, ki so urejena in pozabljajo na tista, ki kar kličejo po posodobitvah?

Novost, ki prinaša ugodnost pacientom je uvedba nove stopnje nujnosti »zelo hitro«. Pogovori o tej temi trajajo že tri leta in aprila letos so ta predlog že zavrnili, a tokrat je spet drugače. Do sedaj so obstajale stopnje nujnosti »nujno«, »hitro« in »redno«. Stopnja »nujno« pomeni, da se na pregled ne čaka oz. je dovoljena čakalna doba največ 24 ur. Ta se večinoma upošteva in z njo ni težav. Na drugi strani pa imamo stopnji nujnosti »hitro« in »redno«. Stopnja nujnosti »hitro« pomeni, da je pacient obravnavan v roku dveh tednov, kar je le teoretična osnova. Realno se na določenih oddelkih ta doba zavleče krepko preko treh mesecev. Tudi stopnja nujnosti »redno« ni nobena izjema in predvidena čakalna doba treh mesecev se ponekod podaljša na pol leta ali celo 1 leto. Spet dokazujemo, da je v Sloveniji večina zakonodaje dobre le na papirju, njeno izvajanje pa je bolj jalovo. O nadzoru sploh ne bomo izgubljali besed. Novo uvedena vmesna stopnja nujnosti »zelo hitro« pa naj bi po mnenju strokovnjakov prinesla izboljšanje, predvsem za onkološke bolnike. Ta predvideva preglede in obravnavo v 14-ih dneh, kar je na nek način že predlagana čakalna doba v stopnji nujnosti »hitro«. Torej je lažje uvesti novo stopnjo nujnosti in narediti v administraciji bolnišnice še večjo zmedo kot je, kot pa konkretno narediti nekaj, da se čakalne vrste zmanjšajo. Ampak ali je res problem v sistemu čakalnih vrst ali le v delu zdravnikov?

Pravice pa niso edine, ki prinašajo novost ampak tudi dolžnosti pacientov, ki so tudi že utečena praksa v nekaterih bolnišnicah. Ena izmed njih je javljanje odsotnosti od pregleda oz. posega zaradi druge situacije. Odsotnost naj bi sporočili 10 dni pred posegom, če to ne storimo se nas na čakalni seznam uvrsti šele čez tri mesece. Mar ni to napisano že na vsakem obvestilu o pregledu, ki ga prejmemo po pošti? Naj citiram primer obvestila:«V primeru, da ne morete priti na preiskavo, nas vsaj 1 teden pred tem obvestite. V primeru, da nas o vaši odsotnosti ne obvestite pravočasno, ne moremo na čakalni seznam uvrstiti drugega bolnika. To pomeni, da v času, ki je namenjen za vašo preiskavo celoten tim čaka naslednjega bolnika.« Spet novost, ki dejansko obstaja že nekaj let. Druga »novost« je ta, da se pacienta uvrsti na čakalno seznam v roku 5 dni po prejemu napotnice. Vsak, ki je bil že kdaj pri zdravniku ve, da ga medicinske sestre takoj uvrstijo na seznam (naslednji pregled), kjer pa je čakalna doba skoraj vedno enaka ne glede na stanje pacienta – tri mesece. Tretja »novost« v noveli predvideva dopustnost čakalne dobe pred ordinacijo, ki naj bi bila 30 minut. Naj opomnim, da je bila do sedaj ta doba 20 minut, vendar se vedno čaka dobro uro in več. Toliko o novostih, ki pravzaprav sploh niso novosti.

Kje pa dejansko tiči težava? Moje osebno mnenje je, da v zdravnikih in v obravnavi pacientov. Razumem, da je obravnava pacienta na oddelku kirurgije daljša in posledično tudi čakale dobe. Kirurgija je veja, kjer mora zdravnik pregledati novo operiranega pacienta in odpiranje ran in pregledovanje stanja po operaciji pač ni mačji kašelj. Enako je na ortopediji, kjer stanja po operaciji in starost pacientov igra veliko vlogo pri času, ki ga zdravnik nameni pacientu. Ne razumem pa, da so dolge čakalne dobe na oddelkih, kjer bi obravnava bolnikov morala trajati največ 15 minut. Eden takih primerov je gastro oddelek kamor navadno prihajajo bolniki z že potrjenimi diagnozami in kjer je zdravljenje že bolj ali manj znano. V primeru hudega poslabšanja bolezni se bolnika tako ali tako namesti v bolnišnične sobe, kjer čaka na nadaljnje obravnave. Prednost tega je tudi v tem, da imajo hospitalizirani bolniki prednostno obravnavo pred drugimi. Velikokrat sedim na hodniku bolnišnice, ko čakam na pregled in opazujem okolico. Mimo mene se v roku pol ure sprehodi ogromno zdravnikov, kjer na koncu ugotovim, da je količina tako velika, ker se sem in tja sprehajajo ene in iste face. Prelete čez hodnik in telefoniranje (pogovori o stvareh, ki se ne tičejo zdravstva) bi lahko nadomestili z obravnavo bolnika. Zato v svojem delovnem času nekateri pregledajo 5 pacientov namesto 15. V zdravstvenem sistemu je potrebno spremeniti samo eno stvar – plačati zdravnike po učinku in obravnavanih pacientih. Nekateri od »oddelanih« 8 ur, učinkovito oddelajo le 5 ur, plačani pa so za 8.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here