Ime mi je Damjan in sem pijanec

0
16552
jaz, alkoholik

Ime mi je Damjan in sem pijanec. Danes je petnajsti v mesecu in čakam na socialno podporo. Spet se ga bom lahko pošteno, brez preračunavanja, nabasal. Je kaj lepšega kot s polno denarnico v miru zapiti ves dan? Zjutraj nekaj ta kratkih, da preženem mačka včerajšnjega dne, potem v Kaslcu pivo ali dve za žejo, čvek za šankom z Matejo, potem mogoče malo odspati, da se pripravim na popoldansko pitje. Tisto »žestoko«, s klanfanjem bedarij in vsem, kar sodi zraven. Dnevna politika, košarka, take reči. Častil bom, vsem pravim kerlcom bom častil rundo, dve…jebiga, ni vsak dan socialna, tako in tako bo potem jeba do naslednjega meseca. Mater, res je fajn, ko lahko pijem brez skrbi, brez slabe vesti. To je svoboda, stari.

Kaj je lepšega, kot prvi požirek zjutraj, ko postavim stvari v glavi na svoje mesto? Ko doživim razsvetljenje, katarzo. Ko maček izgine po dveh štamperlih in se pogumen, zadovoljen podam v novo pitje. Vse polno zamisli, takih pravih, življenjskih zamislih mi šine v betico. Ni skrbi, ni vesti, ni ničesar…je le poln kozarec pred mano. Na ta dan (no, pa še kakšen zatem, da ne bom malenkosten), ko ne potrebujem računati v glavi, kako je z denarjem in ne rabim kupovati najslabšo robo, je kot dopust. Tokrat lahko namesto travarice zlijem vase viljamovko. Omamno, dišečo viljamovko. A sploh obstaja kaj boljšega kot viljamovka? Pa eno kavo za poplaknit, ampak to počasi, po požirkih, četudi je že mrzla. Da nekako izgleda kulturno, medtem, ko se drugi dopoldne mučijo s sokom. Pa da viljamovka malo dlje traja.

Socialna je nakazana ob devetih, redko zamudijo. Za to točnost vsaka čast državi. Če dobro pomislim, za pijance kar dobro poskrbi. Do takrat imam še eno pivo od včeraj. Z veliko muko sem ga prišparal za danes. Ni enostavno, ko veš, da je v hladilniku pivo na dosegu roke, pa ga ne spiješ. To je cel projekt. Trening vzdržnosti. Čeprav sem, hvala bogu, lepo zaspal včeraj. Hitro, lepo pijan. Tako, da se spomnim, kaj sem počel, spomnim se ur, dogodkov, celo jedel sem zvečer. Ko sem se prisilil jesti, da mi ne bi več tako pasalo piti in da je tisto pivo zdržalo v hladilniku do jutra. In danes, ko vem, da mi ni treba preračunavati vsakih deset centov v žepu, je nova zgodba. Danes sem močnejši, kot včeraj. Danes je svet veliko lepši. Enostavnejši. Veliko bolj stvarno pijanski. Pa danes ne grem prodajati klošarskega časopisa. Mi ni treba. Danes je enostavno…samo dan za pitje.

Kdor ni pijanec, ne ve kakšno svobodo ti prinese alkohol. Kakšen okus ti pusti v ustih in kakšno razsvetljenje doživiš, ko ti vse na neki točki postane jasno. Za nič ni potrebno skrbeti, skrbi kar odplavajo. Ko ga imaš ravno prav pod kapo, seveda. Ok, pustimo ob strani to jebanje s financami in da spiješ dostikrat toplo pivo za devetintrideset centov. Sicer pa pijanci nismo fini ljudje. In to niti ni važno, kajti v bistvu ti je po pol gajbe piva že čisto vseeno kaj točno piješ. Samo, da prime. Pa debate s pivskimi prijatelji, ko lahko vso politiko in vse krivice tega sveta utopiš v travarici in ko dejstvo, da si brez službe, sploh ni več tako brezizhodno. Pa Mateja…mater to ti je baba in pol! Še za rit se pusti zagrabiti, tako kot vsaka prava kelnarca. Grem staviti, da se fukari okrog kot nora. Prav kelnarca. Ni tukaj nekih fines. Alko in babe, he, he…čeprav si ga že nekaj let večinoma mečem samo še na roke. Razen, ko se Frida odloči, da bi kavsala. Pa sem mi zdi, da jo je čedalje teže tako napiti, da gre kavsat. Ženska ga očitno nese vedno manj, pa se ji hitreje nič ne da.

Eh, pa saj nima veze, ura je skoraj devet in jaz grem po denar. Zdaj me grabi prava žeja, zdaj je stvar resna, zdaj gre za minute. Zdaj, ko vem, da bom brezskrbno zabil cel ljubi dan s pijačo, mi razbija srce in usta so suha. Žejen sem. Žejen, jebemti, ne vem, če že kdaj tako. Zdaj sem že v vrtincu potrebe in pričakovanja. Samo še pijačo vidim. Ni več heca. Upam, da ne bo gužve. Žeja ne prenaša gužve. In jaz sam postajam žeja, zdaj sva eno. Žeja in Damjan, pijanec, ali pa…

…ime mi je Damjan in sem alkoholik. Moje življenje so ruševine. Nič ga ne sestavi nazaj. Četudi bi imel ves potreben material tega sveta, torej vse, kar potrebujem, ga ne morem več sestaviti. Sebe ne morem sestaviti. Ne poteka dogodkov, ne zaokrožene smiselne celote, ne mojega bivanja, ničesar. Ves moj alkoholizem je na neki točki postal samo še zmešnjava datumov, zamegljenih dogodkov, nesposobnost povezati ure, dneve, leta v nek smisel. Neko zaporedje dogodkov. Kot da bi poskusil šteti do deset in bi pri številki sedem vedno začenjal znova. Ne gre naprej. Ne jaz, ne moje življenje; nihče, ki ima z mano opravka. Vsi, ki so mi blizu, so trpeča gmota uteži. Uteži v moji duši, tako kot sem jaz njim utež na njihovih nogah. Gregor, moj pivski tovariš, je nekoč vprašal kaj za enega kurca je duša. Ali jo lahko primem, ali jo lahko vidim? Da je to en navaden drek, izraz duša. Ne more je otipati, videti, se je dotakniti, zato zanj ne obstaja. Da mene se lahko dotakne in da zato sem. Da obstajam. Ampak jaz…jaz samega sebe ne vidim, ne čutim se; ne z dotiki, ne z besedami. Sam zase sem nič. O duši lahko, če bi že pristal na Gregorjevo teorijo, vsaj sanjam. Je nekaj. Nekaj, na kar bi se lahko oprl, nekaj o čemer bi lahko sanjal. Na sebe se ne morem opreti in tudi sanje so že zdavnaj prerasle v alkoholno čuječnosti. Ni spanca, ni sanj, je le more pol sna, ki se nikoli ne spočije. Kot da bi tekel neskončni maraton, kjer ni cilja. Ne veš več zakaj in koliko tečeš, veš le, da moraš. Brez predaha. Tako ni več dneva in noči, ni več ne prave treznosti, ne prave razsodnosti. Ni več tolerance, da bi prenašal svoj sram, svojo krivdo. Ni več tolerance pri pitju, ker je v tem stadiju že začela padati. Tri steklenice piva so zdaj dovolj, da sem pijan, tako kot so bile včasih dovolj tri steklenice vina. Ampak dovolj, da nadaljujem pijanost.

Ja, ruševina sem, ruševina na dveh nogah. To je še edino zavedanje, tako kot sta edini občutji krivda in sram. Gregor tudi pravi, da imam dve roki in dve nogi. Da bo še vse lahko v redu. Da samo neham piti. Da se odločim in neham piti. A mojih odločitev ne znam več nadzirati. Samo z odločitvijo ne razumem, zakaj je alkohol vedno znova na prvem mestu. Zakaj vedno zmaga. In zakaj kljub dvema nogama ne znam več korakati skozi življenje. Se kljub dvema rokama oprijeti stvarnosti. Gregor je hecen možakar. Dostikrat ga ob vikendih  pije z mano, a na neki točki konča in gre domov. Med tednom ga ni v gostilno – dela v svoji delavnici in ne pije. Grega je še edini preostali moj heroj. Vseh ostalih, tako mladostnih, kot stvarnih, v sedanjosti ne prepoznam več. Mislim, da sem herojstvo precenil. Mislim sem, da moraš narediti nekaj resnično izrednega, da si heroj. Jaz bi pa samo rad nehal piti. Postal heroj.

Sram. Brezobličen sram. Hodim po ulici in se izogibam pogledom ljudi. Vsi vse vedo. Kot, da mi piše na čelu, da sem alkoholik. Da sem manj kot nič. Do tega spoznanja je bilo težko priti. Alkoholik ne ve, kdaj se je meja zabrisala. Alkoholik tega ne more prepoznati. Ni sposoben. Si ne upa. Ker vsak naslednji požirek v kronični fazi ne dopusti nobene analize več. Ob vsakem požirku se miselne povezave skrčijo le na občutke sramu, krivde in sovraštva do samega sebe. Da sem prišel do tega spoznanja, sem moral poskusiti s samomorom. Šele potem sem spoznal, kdo je Kralj alkohol in kaj se mi dogaja.

V parku sedem na klopco in odprem pivo. Mlačno je, a jaz sem žejen. Ker sem spet sprožil samoanalizo. Izjemen miselni napor, katerega se ne spomnim več, kdaj sem ga sploh dosegel brez pijače. Spet poskušam urediti zaporedje dogodkov, ki so me pripeljali sem, v cono alkoholnega somraka in vsakič, ko uspem določiti letnico ali leto, ko sem začel piti, letvico pomikam nazaj. Še pred slabim letom, preden sem se nažrl tablet in viskija, da bi za vselej zaspal, sem kot prelomnico določil moj osemnajsti rojstni dan. Sedaj sem prišel že do svojega dvanajstega leta in prvih stekleničk vodke na črpalki. Očitno grem nazaj, da napredujem.

Sedim na klopci in odpijem požirek. Pred mano šolsko igrišče. Eden izmed otrok, ki se tam igrajo, se oprime žičnate ograje in se zazre vame. Spominja me na mojega sina, nekako istih let in velikosti sta. In čeprav mi je tuj, ta otrok, mi je ta pogled znan. Prepoznan v enaki začudenosti pogleda mojega otroka. Ne obsoja, ta pogled, niti ne poskuša razčleniti mojega obraza. V njegovem pogledu ni očitka, samo golo začudenje. Skozi kovinsko mrežo strmim v njegov obraz, razkosan v več delov. V tem trenutku se povrnem v spominu še dlje nazaj kot v čas pred prvo stekleničko in si mislim, da je ta deček tak, kot sem bil nekoč jaz. Ko sem skozi mrežo, kljub žici, videl še celo sliko. Enostavno in smiselno. Zdaj, z druge strani, vidim le razkosane, razmetane fragmente tega sveta in obraza tega dečka.

Nagnem pločevinko in mu okorno pomaham. Z nasmehom – zagrenjenim, krivim nasmehom. Deček se počasi odmakne od ograje, pogleda v nebo, kot da bi preverjal, če se pripravlja na dež in neodločno vzdigne roko, da mi pomaha nazaj.

Preberite si nadaljevanje zgodbe z naslovom Jaz pijanec, 2. del na http://www.firbec.si/jaz-pijanec-2-del/.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here