Jaz, pijanec, 3. del

0
5830
jaz pijanec 3. del

Odprem oči.

Tokrat ne zdivjam iz postelje, samo strmim v strop. Premišljujem, kako ne morem več živeti, kaj šele umreti; poskušal sem, dvakrat, pa očitno tudi tega ne znam. Klinčev Groundhog day. V filmu je sicer Bill Murray vedno znova bolj zdolgočasen nad istim dnevom, ker že pozna njegov potek, jaz pa sem vedno znova bolj sesut, ker poznam njegov konec. Hja, tale naš Damjan, prazna pivska žival, nekaj malega le ve, ko približno trezen strmi v strop – vem, da je nekaj treba narediti.

Rad bi se obril. Mastna brada je stara kakšen teden. Srbi me.

Iztrošena britvica čaka na oprijem. Najbrž za večino ljudi enostavna zadeva: se umiti, namiliti, obriti, obrisati, splakniti dlake. Enostavno, kadar ni povezano z razsulom v glavi in telesu. Gledam v britvico in misel na britje mi je odvratna, ker mi to predstavlja napor. Tako miselni, kot fizični. Vem, da ne bo šlo. Enostavno ne bo. Razen…razen če takoj nekaj spijem. Potem se bom uravnotežil.

V hladilniku je spet nekaj zaloge. To me preseneča, saj sem imel običajno zalogo za naslednji dan le takrat, kadar sem zvečer namenoma poskril kakšno pločevinko in potem prej padel dol, kot bi jo utegnil popiti. Vsak alkoholik ve, kaj pomeni tako »najdena« pijača naslednji dan ali sredi noči. Pravi blažev žegen. Ampak očitno sem v zadnjih treh dneh, odkar sem ostal brez vozniške, znal poskrbeti za to. Vedel sem, da bom nekaj nadaljnjih dni samo pil. Ne samo pil, ampak se ga živalsko ubijal s pijačo.

Spomin na včerajšnji dan ne sproducira niti enega samega smiselnega zaporedja. Samo meglo. Tako je to, ko piješ na polno po nekaj dni skupaj – na dvajset let podlage. Na polno pa v mojem besednjaku pomeni to, da ne vem koliko sem spil in da se vsakič, ko poskušam sešteti, nekje zmotim. Pri tem štetju ostaja bistvena razlika med tem, ko se res ne spomniš točno koliko si spil in med tem, ko zaradi različnih razlogov – običajno zunanjih dejavnikov – sam sebi lažeš koliko si spil.  Čeprav je najbolj absurdno, da sploh poskušam šteti, ker s tem v vsakem primeru drobim, koliko sem spil. Običajno štejem zato, da bi danes lahko spil še več. Da bi se nekako opravičil pred samim sabo, da včeraj ni bilo tako veliko, kot je lahko danes. Obrnjena matematika, vem – pijanska matematika. Logika, ki preraste vsako enačbo, zamisel, račun. Z alkoholikovo matematiko bi si Jurij Vega lahko obrisal rit.

Z mrzlim pivom v roki stojim ob odprtem hladilniku. En razlog je, da se ne mislim čez dvajset sekund vračati po novo pločevinko, druga, da se ob njem počutim varnega. V njem so namreč še tri pločevinke. Ogromen dosežek. Da preživi toliko pijače čez noč v hladilniku. Ker vem, da je v hladilniku pijača, vem, da mi zdaj, ko pijem, ne bo hudega. Ta trenutek sem varen, ta trenutek je vse ok. Točno tu, ob mojem lepem hladilniku. Varnost ob pitju je pred desetletjem trajala še ure zatem, ko sem kaj spil, nekaj let nazaj se je zmanjšala na minute, zdaj varnost traja le toliko, kot je pijače v pločevinki. Torej okoli pol minute na prazen želodec – najlepše pol minute dneva.

Prazno pločevinko zabrišem v kuhinjski kot, pograbim novo in se ob hladilniku sesedem na tla. Prižgem čik in zlokam pivo na eks. Kolcnem, želodec se mi obrne navznoter in iz ust se mi vlije penast zdrozg. Zavpijem od krčev, od občutka nepopisne lakote, zraven bljuvam zdrozg pijače in sline. Glavobol zakriči po vodi. Krč v želodcu, krč v glavi – nekaj ji manjka, prekleti glavi, skobacati se moram na noge. Težko je, ker bi najraje obležal, a nekako moram do vode. Blazen planem pod pipo in se je nalokam. Pa vseeno ne preveč…ne preveč, da bom lahko lažje požrl še eno pivo. Še eno,  potem se umirim, premislim, karkoli sem že hotel premisliti, se stabiliziram v razpoloženju in naredim načrt. Načrt česarkoli že. Samo, da premaknem misel, da jo aktiviram. Po nekaj požirkih vode mi res nekoliko odleže, bol v sencah popusti (ali pa se mi samo zdi, da je tako, zato da lahko manipuliram s sabo naprej), v hladilniku pa je samo še ena pločevinka. Čik žge v laminat, pohodim ga, zgrabim še zadnjo polčevinko, odprem, odpijem, se opotečem do kavča. Miselne povezave kar naenkrat spet začno nažigati po moji betici (najbrž od dotoka čiste vode, čeprav za vodo nisem nikakršen ekspert, razen tega, da vem, da jo je v pivu veliko – veliko preveč, seveda) in jutranja misel se mi izkristalizira v impulz:

Damjan…nekaj je potrebno narediti…

 Ja, treba je, res…

Treba je urediti bolniško…

Ja, to je res potrebno, drugi…tretji dan je že.

Zdravnici  je treba povedati tako, kot je…

Povedati? Kaj naj ji povem? Da pijem?

Ne, da samo piješ in ne samo, da ji poveš, da si človeška razvalina – sam veš, kaj moraš še narediti…

Kurac vem! Veš ti, pamet vsevedna? Veš, veš, veš…kako naj kar vem?

Dobro veš, kaj jo moraš vprašati…

Kaj pa naj bi ji še povedal? Naj ji priznam, da sem prvič in edinič, ko sem bil pri njej, škilil za njenimi nogami v tistem njenem razporkanem zdravniškem krilcu?

Ne, Damjan. Vprašal jo boš kam in kako, poiskal boš pomoč. Strokovno pomoč…

Pločevinka pod pritiskom prstov poči, iz nje začne tenko špricati, po rokah se mi pocedi kri. Pizda, pizda, pizda! Špricanje preusmerim v usta, da vse teče po meni, nato pločevinko zabrišem v stenski koledar. Jebi se! Jebi se! Jebi se! Vest, pamet, gnusoba v moji glavi, na, pizda ti materna, zarukana, jebi se! vpijem in z glavo butnem v steno.

Petek je, tretji oktober dvatisočštirinajst in dojel sem, da moram poiskati pomoč. Dojel sem, da se mi resnično meša, da enostavno ne vem več kaj se mi dogaja, da ne vem več kaj je resnica, kaj izmišljija in da resnično, resnično izgubljam pamet.

Na srečo je čakalnica prazna. Seveda, petek je in ura dvanajst. Pred prihodom sem spil v Kaslcu še eno travarico za pogum, več ne. Uspel sem se tudi za silo umiti in obriti.

Presenetljivo miren sem. Kot da bi bil v nekem napetem pričakovanju, da se bo končno zgodilo nekaj odločilnega za mojo prihodnost. Hkrati sem vedel, da bom po pogovoru z zdravnico imel spet eno opravičilo več za mirnejše pitje. Lahko bi mu rekel pitje z olajšano vestjo, če stvari že moram nekako poimenovati.

Vroče mi je in slečem pulover. Sprašujem se, če smrdim. Bedasto vprašanja sicer. Alkoholik vedno smrdi.

Tehnik, ki pride po zdravstveno izkaznico, me čudno pogleda. Tako kot me – tako se mi vsaj zdi – gledajo že vsi po vrsti. Kot da vsi vedo, da pijem. Vseeno me njegova začudenost moti.

»Gospod Perme, kar stopite naprej,« reče.

Okorno stopim v predprostor ambulante.

»Zdravstveno kartico, prosim.«

Izročim mu jo in ga opazujem. Res je, jebemti…opazuje me, vse ve…mi štrena v glavi, medtem, ko med preverjanjem kartice skrivoma pogleduje k meni.

Ničesar ne rečem, le ponovno postajam živčen. Želim si, da je čim prej vsega konec in da pobegnem v svoj kotiček v Kaslcu. Iz ordinacije stopi starejša gospa.

»Kar stopite naprej,« reče tehnik, še vedno s tistim bedastim, izbuljenim pogledom. Kreten, si mislim. Bulji v mene, ko da imam dve glavi. Sicer to ni daleč od resnice, a tako in tako sta obe nefunkcionalni.

Zdravnica tipka nekaj na računalnik, medtem ko sam diskretno preverim stanje njenih nog pod mizo. Ugotovim, da danes žal nosi hlače.

»Dan,« pozdravim s počenim glasom in zardim. Želel sem si bolj moškega uvoda.

»Dober dan. Sedite, sedite…«, reče s pogledom še vedno v ekranu. Ko se končno obrne proti meni, ne more skriti presenečenja. Mogoče ne toliko presenečenja, kot prizadetosti ob pogledu name. Pa saj najbrž res izgledam, kot da bi ušel iz kukavičjega gnezda.

»Povejte, kaj vas muči?« zažlobudra negotovo. Ali pa zaskrbljeno.

»Marsikaj,« bleknem, nato se vse v meni ustavi. Zajedljivost, katero sem začutil ob tehnikovem ogledovanju in iz nje načrpal nekaj moči za pogovor, izpuhti kot štamperle. Usta so spet suha, žeja me, zavem se, da sem v bistvu pijan. Že celo večnost. Ampak tudi, da sem pijan zdaj, ta trenutek. Sedim pred zdravnico, pijan, sicer popolnoma bistre glave, v bistvu trezno pijan, a vseeno – vsaj, ko grem k zdravnici bi se lahko vzdržal. Kako naj ji povem kar sem hotel? Kako bo to sprejela? Da sem prišel pijan k njej? Res ve, da sem pijan? Kaj si bo mislila o meni? Kaj si jaz mislim o njej?

Tišina.

V moji kartoteki je zapisano, da sem pred dobrim letom delal samomor s pomočjo tablet in alkohola. Ve torej tisto, kar je prebrala – če je seveda med tistimi kracarijami in diagnozami o anankastični motnji, generalizirani anksioznosti in kar je še podobnih poimenovanj degeneriranosti mojega uma, sploh  uspela kaj razbrati. Več zdravnica ne ve, ker sva se doslej videla le enkrat, na kratko, da mi je podaljšala recepte in takrat sem ji zatrdil, da sem srečen človek. Tisto, ki je kracala diagnoze v mojo kartoteko, je kmalu po mojem koktalju razžrl rak na žrelu.

»Sanvala ali lorama od poskusa samomora dalje ne dobivate več. Pač pa sem vam nazadnje predpisala Mirzaten. Spomnim se vas in verjamem, da vas muči nespečnost. Verjamem, da ste še bolj anksiozen, vse to mi je jasno že na pogled. Že ob sami vaši prisotnosti. Stalno premikate noge. Zato mi raje povejte, kako ste? Na splošno, dnevno počutje. Verjamem, da niste najbolje.«

Verjamem, verjamem, verjamem – ta njen verjamem! Na živce mi gre! Jaz pa verjamem, da v postelji uporabljaš strapon.

Tudi če bi hotel govoriti, bi samo hropel. A zdravnica, čeprav se v ambulanti vidiva šele drugič, res ni neumna. Odziba se do umivalnika in mi v plastičnem kozarčku prinese vodo. Spijem na mah, zaprem oči in vdihnem. Sliši se listanje kartoteke, medtem ko zdravnica izmenično bere in me pogleduje. Ob pogledu na rožnato držalo vizitk v obliki prašička na njeni mizi le presekam vozel v moji glavi in se oglasim:

»Jaz pijem. Ne malo, ne občasno, jaz pijem skoraj vsak drugi dan. Ali vsaj dvakrat na teden. Pijem preveč. Mnogo preveč.«

Tišina.

Dottore zapre kartoteko, sklene roki na prsih in se zastrmi vame.

»Voham. In verjamem.«

»Danes sem sicer spil samo nekaj malega, preden sem prišel k vam…ta vonj…ne vem…se res toliko voha?«

Tako sem najlaže povedal, da danes resnično nisem zares pil. Tistih nekaj piv zjutraj in travarico. To tudi ni bila laž. Zame je bilo to res malo.

»Verjamem, da pijete že zjutraj. Kaj se zgodi, ko zjutraj, po večernem pitju, ne spijete nič?«

Vprašanje me zmede. Nisem si mislil, da bom priča tako poglobljeni analizi. Poleg tega taka jutra sploh ne obstajajo več. Jaz zjutraj moram nekaj spiti, da sploh lahko shodim.

»Nič,« odgovorim, za silo umirim noge in se poskušam narediti čim bolj razumnega. Čeprav sam sebe sploh ne razumem – najprej ji priznam, da preveč pijem, takoj potem skušam to dejstvo na vsak način zmanjšati.

Zdravnica vstane, prikima in mi natoči nov kozarec vode.

»Če bi bilo v tem kozarcu žganje in ne voda, in če bi bilo to zgodnje jutro in ne opoldne, jaz pa bi tole zlila stran in vas privezala za posteljo, kaj bi naredili? Mirno poležali?  Mogoče bi povprašali čemu je to potrebno, povprašali za kakšno branje, jaz pa bi vam diagnosticirala, kar bi bilo za diagnosticirati. Da gre za anemičnost ali kaj podobnega. Predpisala bi vam železo, spisala zdrav jedilnik, vas nafutrala z infuzijo in vam bo povedala, da verjamem, da bo vse ok, vi pa bi ves ta čas mirno ležali. Drži? Verjamem, da odgovor ni drži – trpeli bi ko satan in samo čakali, kdaj bi bi bilo konec pregleda. Mešalo bi se vam po tistem zlitem žganju. Verjamem, ker sem tudi jaz pila vsako jutro, ko se je pri naši hiši še pilo. Ne sicer dobesedno, sama sem se alkoholu povsem odpovedala, tudi kozarcu ob jedi, kot tako radi priporočajo; pa sem ga prej rada spila kakšen kozarec. Verjamem, ker sem živela z alkoholikom in sem tudi v resnici zlivala pijačo stran in bila priča živalski preobrazbi človeka, ki sem ga ljubila v zver, ki sem jo takrat poznala le iz filmov. Na ta način sem torej pila tudi sama. Ker sem si zatiskala oči, ker sem ga imela za nekoga, ki rad le včasih spije malo preveč zaradi stresa. Vsak zakonec ali partner, ki živi z alkoholikom, na nek način pije. Vzdržuje stanje. Suho pitje bi lahko rekli temu. Potem sem spoznala, da je to bolezen. Podučili so me, kaj je alkoholizem, kolegi in kolegice, ki se bolj spoznajo na to. Verjamem, da imate srečo, da nekaj vem o tem. Sicer bi se vas najbrž na hitro odkrižala. Ampak verjamem, da ste že tako daleč, da izkušeno to oko opazi. Nos imate že ves na drobno popokan od popokanih žilic, potite se in vaš pot – bodiva politično korektna – diši drugače, vaš stekleni pogled hrepeni po pijači, za nohti imate vse črno, ker se vam s tem ne da več ubadati – osebno higieno namreč -, zadah iz ust pa je nezgrešljiv. Verjamem, da ste skoraj vse povedali po resnici: jaz pijem skoraj vsaki drugi dan. Izpustite tisti skoraj in drugi in si boste na jasnem. Verjamem, da je težko, saj vaši možgani zmanjšujejo pomen pitja in količino popitega, saj je alkoholizem  bolezen možganov.«

Po tem njenem monologu sem imel občutek, da bom začel lebdeti. Odprtih ust sem strmel vanjo in resnično sem si zaželel požirka. Njen govor se je zdel kot nekaj iz pravljice. Nekaj nemogoče resničnega.

»Vseeno vas  moram vprašati, kar vas lahko, več pa lahko naredi le strokovnjak. Da pa prideva do tja, pa verjamem, da boste morali nekaj narediti sami. Bodiva odkrita in za začetek bom odkrita jaz: če boste rekli, da ste spili danes le eno pivo, vam verjamem. A v sebi bom štela, da ste spili vsaj tri. Morebiti celo več. A verjamem vam to, kar boste povedali. Sem družinska zdravnica in ne alkohologinja. Le nekaj vem o tem, znam prepoznati, kadar je človek že na psu in lahko svetujem, kam se obrniti. A verjamem, da morate prvi korak narediti vi. Torej – koliko ste spili včeraj?«

Nisem imel pojma, kaj naj odgovorim. O tem, da se čisto natančno ne spomnim zadnjih včerajšnjih ur in da res ne vem?

»Včeraj sem se ga napil. Šest, sedem pločevink najbrž,« odgovorim.

»Verjamem, da pijete zdržema že več dni?«

»Ja,« mi uide. »No, razen pred tremi dnevi,« se zlažem.

»In koliko ste spili danes?«

»Eno pivo, preden sem prišel k vam,« zardim.

Lažeš kot pes, mi zadoni po glavi in pogled usmerim v tla. Kot otrok si nisem upal lagati, sicer bi bilo doma hudo. Glede pijače pa se lahko vsakič gladko zlažem – razen Sašu in Mateji? Zakaj ne nima, zdravnici pa? Če ne bi lagal sam sebi, danes najbrž ne bi bil tu.

»Verjamem, da ste odgovorili, kot ste najbolje znali v tem trenutku. Če slučajno mislite, da lažete, naj vas malce potolažim – možgani ne lažejo, le zmanjšujejo škodo, da lahko preživijo. Čutite potrebo po pitju vsak dan?«

»Skoraj. Velikokrat…ne vem,« priznam in se zmedem. Zame spiti nekaj steklenic na dan ni problematično. Ampak ta želja, da moram nekaj spiti, ta želja pa ubija.

»Čutite, da morate nekaj spiti?« me preseka z novim vprašanjem, kot da bi mi brala misli.

»Ne vem!« zasikam predse in v glavi se mi črni. Če ne drugega, se ga bom danes napil iz maščevanja tej bedasti, vsevedi, verjamem zdravnici. Sploh pa njene noge niso nič posebnega.

»Verjamem, to je dovolj zame, da vam lahko svetujem, saj več ne znam in ne zmorem. Naročila bi vas pri Poljanskem nasipu. Nekaj časa sicer traja, a važno je, da greste. Do takrat poskusite z anonimnimi alkoholiki. Ni za vsakogar, verjamem tudi, da vam ne morejo pomagati kar nehati piti, ali pač, a nekje boste in poskusiti ni greh. Verjamem, da bo za začetek vsekakor bolje kot nič. Seveda imate odprto tudi bolniško.«

Na papir je začela papir neke naslove in številke, jaz pa sem jo samo bedasto gledal. Slaba šala mogoče? Sem prav slišal? Joke? A se hecamo? Poljanski nasip, bolnica za pijance? Ti, doktor Verjamem, verjamem, da si nora.

»Bolnica za pijance? Jaz nisem pijanec!« sem zavpil.

Prenehala je kracati, me mirno pogledala in mi podala listek.

»Verjamem, da niste. Vi imate le problem z alkoholom. Na listku imate telefonsko številko anonimnih alkoholikov, napotnico za  Poljanski nasip pa vam bo izdal tehnik. Pojdite zdaj domov, do jutri se poskusite vsaj za dan strezniti in verjamem, da boste šli na srečanje. Nato pokličite na Poljanski nasip, številko zdravnika – super možakar, doktor Jakopi, sicer že v letih, a verjamem, da še vedno čile glave – boste dobili na listku zraven napotnice. Četudi boste pijani. Samo naročite se. Verjamem, da se boste.«

S pogledom srepo uperjenim v zdravnico pograbim listek.

Ne, do jutri se ne bom streznil, draga z. ker se ga bom danes, verjamem, ubil.

Listek vseeno stlačim v žep.

»Vsi me čudno gledajo. Vaš tehnik me čudno gleda – a mi kaj piše na čelu? Kako ste vedeli? Kako veste tako veliko o meni? Saj vam v resnici sploh nisem nič povedal.«

Te zadnje stavke sem mislim izreči jezno, pa nisem – nekako začudeno, iskreno sem to izrekel. In zdaj se nisem več potil, zdaj sem bil mrzel kot led.

»Verjamem, gospod Perme, da vam ne piše vam na čelu, čeprav imate nekoliko pordelega in otečenega. To, da vsi vse vedo, je najbrž le vaš občutek – preganjavica ali kaj podobnega, slaba vest, mogoče. Tehnik vas je najbrž gledal tako zato, ker, verjamem, imate majico oblečeno narobe – notranjo stran na ven, šivi se vidijo. Lahko jo preoblečete tu, pa vas, verjamem, ne bo več tako gledal.«

Pogledal sem se; notranji šivi robustne majice res obrnjeni navzven, pod pazduho rumene zaplate znoja. Pomislil sem, koliko časa že nosim to isto, narobe obrnjeno majico, za katero sploh nisem vedel, da je oblečena narobe, poskusil sem spomniti dne ali datuma, a je vse moje misli in ves moj notranji prostor, verjamem, zaplinil ogaben, rezek, žaltav smrad.

Preberite si še prvi del zgodbe z naslovom Ime mi je Damjan in sem pijanec na http://www.firbec.si/ime-mi-je-damjan-in-sem-pijanec/.

Če vas zanima še drugi del zgodbe imenovane Jaz, pijanec 2. del, kliknite na http://www.firbec.si/jaz-pijanec-2-del/.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here