Pri 13. letih sem želela končati svoje življenje

0
8134
Pri 13. letih sem želela končati svoje življenje

Bila sem vase zaprt otrok, imela sem pogoste pogovore s psihologom. V šoli sem bila zelo pogosto tarča posmeha in zbadanja, vedno sem bila odrinjena. Doma sem živela v nasilju, oče je pretepal mamo in se včasih znašal tudi nad moje sorojence in nadme. Za nasilje sem krivila sebe. Ves čas sem bila prestrašena in žalostna, to so bile posledice od doma. Začela sem se tolažiti s hrano.

Ko sem bila stara 12 let, je mama zbrala pogum in povedala za nasilje. Vem da ji ni bilo lahko, takih stvari ni preprosto povedati. Z bratcem, sestrico in mamo smo odšli živet v zavetišče za ženske in otroke. Starša sta se ločila.

Kmalu so se moje psihične težave začele stopnjevati, postajale so vse hujše in postopoma privedle do depresije. Vedno sem želela biti tisti del družine, ki prinaša dobro voljo. Mami nisem želela povzročati problemov, saj sem vedela, da ima dovolj svojih in jih ne potrebuje še več. Zato sem svoje misli in žalost skrivala.

A kmalu vsega skupaj nisem mogla več nadzirati, postajalo je čedalje hujše. Počutila sem manj vredno od drugih, popolnoma nesposobno, kot ovira. Nisem vedela kaj storiti, bila sem sama. Še 13 nisem bila stara, ko sem vzela rezilo, z njim pritisnila na kožo in potegnila črto. Nato še eno in še eno. Bilo je prvič, ko sem se rezala in občutek je bil dober. Osredotočena sem bila le na tisto bolečino, ki je bila močnejša od notranje, mučile me niso nobene misli. Samopoškodbe sem želela uporabiti le občasno, ko se vsega nabere preveč. Mislila sem, da bom to lahko nadzirala. A kmalu sem spet začutila potrebo po tem občutku. Nisem si mogla pomagati, vzela sem nož in se porezala po roki.

S samopoškodbami in mislimi sem imela vse večje težave. Večkrat sem razmišljala kako bi bilo, če me nebi bilo več. Počutila sem se obupano. V javnosti me je bilo sram, saj sem se počutila zelo grdo. Pogosto sem opazovala svoje telo in se zgražala. V ogledalu se je zdelo grdo in debelo. Zasovražila sem se. Opazovala sem druge. Vse punce so bile tako lepe, tako suhe, tako popolne. Njihova telesa so bila popolna. Hotela sem ga tudi jaz. Začela sem izpuščati obroke. Hotela sem čutiti lakoto, hotela sem lepo telo. Sovražila sem ga. Sovražila sem vse na njem. Kakšen dan nisem jedla po cel dan, kakšen dan sem imela le en obrok. Ni bilo lahko, trebuh me je bolel in bila sem brez energije, a jesti nisem želela. A ko ne ješ in ti je hrana dobra, takrat je težko. Kmalu sem si spet dovolila jesti in občutek je bil božanski. Kar jedla sem in jedla in jedla. Hrana mi je dala občutek zadovoljstva, z njo sem nadomestila občutek veselja in sreče, ki ju že dolgo nisem čutila. Jedla sem, dokler mi ni postalo zelo slabo, komaj sem dihala. Takrat sem se zavedla kaj sem naredila. Pogledala sem se v ogledalo in se zagnusila sama sebi. ‟Poglej se, ogabna si. Kako lahko sploh ješ? Kako si lahko tako požrešna? Sram te je lahko, tako nesposobna si!„ To so misli, ki so mi rojile po glavi.

Občutek veselja, četudi lažnega, mi je bil všeč. Prenajedala sem se vse pogosteje. Vedno je bilo isto, a prenehati nisem mogla. Vse bolj sem se potapljala v globine depresije, samopoškodb in motenj hranjenja. Čutila nisem ne veselja, ne sreče. Bila sem obupana, imela sem občutek, da sem nezaželjena, počutila sem se nesposobno, osamljeno, ničvredno, sovražila sem sebe in svoje življenje. Ves ta obup sem tlačila s hrano. Po prenajedanju sem se sovražila še bolj, a nisem imela nadzora, nisem si mogla pomagati. Le samopoškodbe so mi dale lažen občutek nadzora. Takrat sem bila jaz tista, ki se je odločila, kaj si bo naredila. Tista bolečina na koži je bila močnejša od notranje. Tista bolečina je bila prijetna. Kri se mi ni ustavila tudi po dva dni skupaj. Noge sem imela polepljene z obliži in gazami. Ostajale so mi brazgotine. Povsod s sabo sem nosila škatlico z rezili in vrečo, polno gaz, obližev in pripomočkov za prvo pomoč. Večkrat sem se rezala tudi v šoli. Vse skupaj sem skrivala. In tako je bilo vedno znova. Vrtela sem se v začaranem krogu.

Izgubila sem vso voljo do življenja. Hotela sem, da se konča. Stara sem bila 13 in pol. Odločila sem se, da mu naredim konec. Ta vikend smo bili z očetom. Bil je večer in bila sem sama. V rokah sem držala rezilo in se rezala. Drsela sem z rezilom po koži in gledala, kako za vsako potegnjeno črto priteče kri. Kože na rokah se mi ne več videlo, bila je popolnoma porezana. Napisala sem poslovilno pismo. Tresla sem se, ko sem ga brala. Bilo mi je hudo, vedela sem, da bom morda koga prizadela, a resnično nisem videla izhoda. Odprla sem tablete, skupaj jih je bilo 114. Postavila sem jih v kupčke po 10. Enega za drugim sem pogoltnila s požirkom vode. Ulegla sem se in razmišljala: Kaj bo, ko me najdejo? Kaj bodo naredili z mojim truplom? Bo komu mar? Dvomim. Kdo pa rabi takšno grdo nesposobno gnido? Zagotovo bodo še veseli, da so se me znebili. Saj tako ali tako nikomur ni mar zame. Še uslugo jim bom naredila.

Postajalo mi je čedalje bolj slabo. Slišala nisem več, videla sem megleno. Zaprla sem oči in želela končno zaspati, a se kar nisem in nisem potopila v spanec. Med tem časom sem slišala, kako so oče, bratec in sestrica prišli domov. Hotela sem že zaspati, a bilo je, kot, da mi nekaj to ne dopusti. Dobila sem občutek, da ne smem dovoliti, da se vse konča zdaj. Tudi, če sem želela umreti, sem ta občutek poslušala. Še sama ne vem zakaj. Nisem bila prepričana, če lahko še hodim, zato sem se po rokah in kolenih splazila do vrat. Odprla sem jih in s šibkim glasom poklicala očeta. Prišel je in videl moji porezani roki. Iz sebe na začetku nisem mogla spraviti niti besede. Le zajokala sem. Končno sem uspela izreči: “Tablete sem pojedla”. V njegovem glasu sem zaslišala strah: “Tablete si pojedla?” Šel je do postelje in videl vse tablice tablet.

Od tega trenutka naprej se vsega spominjam bolj megleno. Oče me je odpeljal na urgenco in mi celo pot govoril, naj ostanem budna. Prišla sva tja. Okoli mene je bilo več zdravnikov. Z debelo cevko so mi izprali želodec in bruhala sem, dokler niso bile izbruhane vse tablete. Ko je bilo vsega konec, so mi dali bolniško pižamo. Na hodniku je stal oče, prišla je tudi mama. Takoj me je stisnila v močan objem. Hoteli so me posesti na invalidski voziček, a sem le začela hoditi naprej. Medicinska sestra me je prijela pod roko in mi pomagala do bolniške sobe, kjer so me polegli v posteljo. Priključena sem bila na več naprav, nadzirale so mi bitje srca, dobivala sem transfuzijo. Starša sta me poljubila na lice, me objela in se poslovila od mene. Govoriti nisem morala. Imela nisem popolnoma nobenih misli, čutila nisem ničesar. Zaprla sem oči in končno zaspala.

Moje zdravje je bilo na nitki. V bolnici sem bila en teden, nato še dva meseca na zaprtem psihiatričnem oddelku. Po tem obdobju sem hodila k psihiatrinji, nato še k psihiatru. Še velikokrat sem se rezala in večkrat razmišljala o samomoru. Z mamo sva imeli pogoste prepire in pogosto me je zalotila, ko sem se želela rezati. Večkrat je tudi opazila rane. Nisem vedela kaj naj. Mislila sem, da ne bo nikoli bolje. Mislila sem, da je to pač moje življenje – ničvredno, žalostno, polno solz, krvi in obupa. Še kar nekaj časa se nisem postavila na noge.

Dvomila sem, da se bo kdaj obrnilo na bolje. A na koncu je bila moja odločitev, če se bo izboljšalo ali ne. Na koncu je bilo vse odvisno od mene. Že prej sem poskušala “popraviti” svoje življenje, a očitno nisem dovolj vztrajala, nisem se potrudila dovolj. Trajalo je več kot leto, da se je začelo obračati na bolje. In prišel je trenutek, odločila sem se, da je po skoraj polovici mojega življenja dovolj in ne bom pustila, da gre tako naprej. Ne bom pustila, da me to uničiti. Imela sem podporo okoli sebe. Vsi so verjeli vame. Prej tega nisem nikoli opazila.

In uspelo mi je, postavila sem se na noge. Bilo je vredno. Bilo je vredno vsakega napora, vsake solze, vsake kapljice krvi, vsake bolečine. S pomočjo vsega tega sem pridobila dragocene izkušnje ter se marsičesa naučila in ni mi žal, da sem vse to dala skozi. Hvaležna sem za vse to. Brez vsega tega ne bi bila to, kar sem danes. Sem srečna in zdrava 16 letnica, hodim v srednjo šolo. Imam prijatelje, družino, ki me imajo radi, rada se imam sama. Uživam življenje, se veliko smejem in pomagam drugim. Rada imam svoje življenje.

Moje mišljenje je, da nikoli ni smemo obupati. Če nam spodleti desetkrat, poskusimo enajstič. Če spodleti enajstič, poskusimo še dvanajstič. Slej ali prej nam uspe in vredno je! Zmoremo. Smo pogumnejši, kot verjamemo in močnejši, kot izgledamo!

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here