Doberman je zaradi svoje preteklosti (uporabljali so jih tudi v pasjih bojih) in izgleda, precej kompleksna za razumevanje v družbi. S svojo pojavo je prej stvar trepeta kot prijaznosti, vendar pa je zelo inteligentna žival in primerna za ljudi z veliko prostega časa. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da takšne pasme niso primerne v urbanih okoljih in še manj primerne za družine z otroci. Še vedno sem mnenja, da je nevarnost za in ne pred povodcem in tudi zelo dominanten ter trdoglav pes je lahko ob pravilni vzgoji zelo prijazen družinski član-da, to je doberman.
Zgodovinski pregled pasme
V 60. letih 19. stoletja je nemški pobiralec davkov, Friderich Louis Dobermann vzredil pasmo, ki jo je poimenoval po svojem priimku. Pri svojem delu je večkrat zašel v nevarne situacije in iz tega razloga je ob sebi potreboval psa, ki ga bo varoval. Križal je več pasem psov (pinč, rotvajler, beauceron, nemški ovčar, …) in tako dobil delovnega psa, ki je ob enem še nevaren, visoko inteligenten ter neustrašnega izgleda. Pasmo doberman so na pasji razstavi leta 1876 dobro sprejeli in tako se je uporaba delovnega psa naselila v vojaške in policijske vrste. Uradno je bil priznan kot policijski pes in sledilo je nadaljevanje v smeri vzreje srednje velikega, močnega, mišičastega in elegantnega psa.
Zunanji izgled
Doberman doseže do 72 centimetrov višine na vihru in tehta nekje 45 kilogramov. Samica je nekoliko manjša in sicer zraste do 68 centimetrov in tehta do 35 kilogramov. Njihova glava je izredno močna in klinaste oblike. Oči so srednje velike in temne. V gobcu skrivajo 42 zob, ki se sklenejo v popolni škarjasti ugriz. Dlaka psa je kratka in lahko je črna ali rjava z značilnimi rjasto-rjavimi ožigi na gobčku, na prsih ter nogah. Obstajata tudi t.i. fawn in blue barva, vendar v Sloveniji nista priznani kot »čisti« barvi pasme. Barva velikega in širokega nosu se razlikuje glede na barvo psa. Pri črnih dobermanih je nos črne barve, pri rjavih pa je ta svetlejši. Ušesa so v preteklosti kupirali. To pomeni, da so jih pristrigli in s tem dosegli, da so se ob pravilni negi postavili pokonci. Kupirali so tudi repe, kar pomeni, da so ga odrezali pri drugem repnem članku ali še krajše. V preteklosti so bili mnenja, da jih dolg rep ovira pri opravljanju zahtevnejših nalog. Hrbet dobermana je dokaj kratek vendar izjemno mišičast, prsni koš pa globok in na spodnji liniji telesa zakrivljen navzgor. Noge psa so ravne in paralelne z močnimi kostmi in tačke, ki so zelo podobne mačjim, le veliko večje. Za razliko od sprednjih nog, so zadnje zelo močne in dajejo psi možnost dobrega odriva.
Mladiči
Samica navadno skoti med šest in osem mladičev, obstajajo pa tudi izjeme, kjer se jih skoti več. Male kepice so zelo radovedne in nič jim ne uide. Zaradi visoke inteligence jim je prirojena velika previdnost pri spoznavanju novih situacij, zato jim je potrebno v procesu vzgoje vse pokazati zelo počasi in previdno. Za razliko od drugih pasem je doberman radoveden a izredno pazljiv. Učiti ga je potrebno postopoma, zato je pasme neprimerna za ljudi, ki so nervozni in ki rezultate pričakujejo čez noč. Doberman ne prenaša trde in nepravilne vzgoje. Ko doseže starost dveh do treh let postane samosvoj in trmast. Takrat je pomembno, da njegovo trmo obvladamo, drugače mu bo popolnoma vseeno za gospodarja in ga v primeru resne nevarnosti ne bo ščitil. Osvojiti je potrebno njegovo srce in s tem ga boste zavedno dobili na svojo stran.
Temperament in vzgoja
Pasma je zelo prijazna in mirna. Radi imajo svojo družino in se dobro razumejo z otroci vseh starosti. Poslušnost, inteligentnost in hitra učljivost preoblikujejo psa v dobrega čuvaja. Doberman je zelo pogumna pasma, vztrajna in idealna za opravljanje nalog v težkih situacijah. Prilagodljivost v različnih situacijah psu omogoča, da je lahko uporaben kot delovni pes v policiji ali vojski in idealen družinski član. Pasma ni primerna za družine, ki rade lenarijo, saj pes potrebuje veliko gibanja, teka in igre.
Star rek pravi, da »ne obstaja slab doberman, le slab gospodar«, zato je vzgoja v zgodnjih letih zelo pomembna. Izvedena mora biti na igriv način, v mladih letih pa mora znati vsaj dva ukaza »pridi« in »ne«. Ko osvojimo to bo nadaljnja vzgoja veliko lažja. Pri približno petih mesecih začne doberman kazati svojo dominantnost in takrat potrebuje trdo in dobro vodstvo lastnika. V kolikor naletimo na težave pri vzgoji je smiselno nemudoma poiskati strokovno pomoč in dobermana vzgajati tako kot je zanj in za lastnika najprimernejše.
Nega in zdravje
Kratka dlaka je zelo nezahtevna za negovanje, vendar pa je zaradi nje posledično občutljiv na mraz. Priporoča se bivanje v hiši ali v zelo dobro izoliranem pesjaku. Dobermani so nagnjeni k boleznim hrbtenice in kolkov, največkrat je to displazija kolkov. Nekaterim se pojavijo dedne napake srca in težave s kožo, zato je pametno psa kupiti pri vzreditelju, kjer vzreja psov poteka v kontroliranih pogojih.
