Odprem oči.
Najbrž se pri večini ljudi zgodi med odprtjem oči in zaznavo dneva nek preskok, omotično stanje, ko človek še ne ve natančno kje in zakaj je v prostoru. Rojstvo v nov dan, ko vsaj za nekaj sekund ne razloči predmetov, sna, budnosti. Kot vakuum, da se misel sestavi v celoto, se na novo rodi, prilagodi na stvarnost, se umesti v prostor in čas. Zapoznela reakcija otopelih miselnih povezav, medtem ko se sinapse, okrepljene s spancem, pripravljajo na čuječno doživetje novonastale stvarnosti. Nekateri pravijo, da so to najlepši trenutki dneva, ko se počasi, otopelo, s prazno glavo zbudiš v nov dan. Ko vse skrbi in izzivi dneva še potujejo do realne zaznave v možganih, človek pa ima pred sabo zaenkrat zgolj obris jasnosti, čistosti. Sam tega ne zaznavam več, kajti jaz samo vstanem iz postelje.
Dödoli.
Prekmurska jed, se mi zdi. Ali prleška. Ne vem natančno. Nikoli nisem znal prav razmejiti teh dveh pokrajin. Zame je vse podobno, kot toliko stvari v tem stanju. Vem le, da prleke razumem manj kot razumeš svojo taščo, če si take sreče, da jo imaš, prekmurce pa le v toliko, da znam naročiti gibanico. Tudi kje točno teče Mura ne znam več podrobno opisati. Ker nisem več prepričan ali gre za Muro ali Dravo. Ker o ničemer več nisem prepričan, najmanj pa o svoji zdravi pameti.
Dödoli.
Nekaj jih je ob meni, v postelji. Zlepili so se v lepljivo zmes, nekaj jih je zašlo v lase. Ne vem, zakaj ravno v lase. Sem si mislil obrisati roke v servieto, ko in če sem jih jedel, pa sem se obrisal v lase? Ne, ne bo to. Obrise zapacanih rok vidim na rjuhi. Torej sem z glavo očitno kolovratil po loncu ali kaj podobnega.
Vem, da sem kuhal včeraj, da sem želel skuhati prav dödole. Jedel sem jih, prvič, kakšen mesec nazaj, med dopustom ob Bukovniškem jezeru. Tam, kjer so, baje, po gozdu nametane neke energetske točke. In neka zdravilna voda. Če je bilo to res Bukovniško jezero – vem samo, da sem bil precej bukov, ko sem za manj kot dva evra tam žlampal pivo. Več njih, se razume, ker spiti samo enega je enako, kot če bi Playboy na hitro prelistal samo do križanke.
V trebuhu me muči nepopisna slabost. Rignem, zraven pa pljuvam koščke nečesa. Ni samo hrana ali tekočina, to kar pljuvam. Sicer pa si vedno, ko bljuvam ali bruham predstavljam, da bruham tudi koščke tkiva. Jeter, natančneje. Da vse razpada v mojem telesu, da se vse trga v meni, da to ni le vsebina želodca. Občasno sem tudi prepričan, da so to moje zadnje minute. Da bom vstal iz postelje ali se dvignil od straniščne školjke in enostavno crknil. In ne samo, da sem v to prepričan, tega si velikokrat preprosto želim.
Torej vstanem. Vstanem in že sem v nadaljevanju svojega filma. Eno dejstvo je, da že dolgo ne spim več, ampak v najboljšem primeru samo vstanem iz morastega polsna, drugo, da bivam le v neskončno ponavljajoči se realnosti. Moji realnosti. Če bi pri meni že obstajal nek prehod med ležanjem in vstajanjem, bi to najlažje opisal kot prehod od zaznave stvarnih, otipljivih stvari okrog mene, za katere takoj vem, da so neposredni, fizični izzven pitja, in med dejansko posledico svojih dejanj. Ko ta stvarnost udari v mene, mi pade mrak na oči. Izgubim sapo, ker je grozljivost mojega početja tako grozovita; panika, ker sem prepričan, da je vsega konec. Potem šele nastopi žeja; pitje za takojšen pobeg iz grozljive cone somraka. Nekaj moram spiti in to takoj. Da se lahko vsaj približno soočim z največjimi, neposrednimi posledicami. Če takrat pijače ni pri roki…je hudo. Zelo hudo. Odpeljem se v trgovino, bife, kamorkoli, samo da nekaj spijem in da lahko diham, spregledam kuhinjski nož v kuhinji, da obstanem.
Površno se oblečem – za umivanje ni časa – in stečem v Kaslc. Kakšnih dvesto metrov je do tja. Tečem zato, ker izpita za avto ni več, avto pa je odpeljala – ga skrila pred mano – bivša žena.
V Kaslcu me prazen čaka moj kotiček. Ker sem velikokrat tam. Ljudje vedo. Da tam običajno sedim jaz. Da se tam…nekako skrivam. Kot je poln le, ko je pijanost dovolj visoka, da pozabim na sram ali pa ko ima kdo od pivskih kolegov kaj za povedati. Ponavadi se napolni proti večeru, ko še hitreje kot sicer pozabljam imena ljudi, ki prisedejo, in ko znance zamenjujem po imenih. Ko sem tako pijan, da dejansko pozabim, da pijem. Rad bi zapisal, da prisedejo prijatelji…a teh, razen steklenice, v resnici nimam več.
Prvo pivo se znajde na mizi avtomatično. Mateja ve, kaj prinesti, še dobro jutro si ne potrebujeva izreči. Dovolj je grenak nasmeh in pomežik. Spijem ga na dušek, da lahko naraščajoč kaos v moji glavi in neznosen strah primem vsaj za rep. Da lahko diham. In zraven moram izpiti še kaj. Ker sem zbudil dinozavra v sebi rabim še nekaj močnejšega, travarico, v božjo mast.
Mateja, daj travarico, daj hitro, daj dve, po nula pet, pizda, ne gre drugače, da sem mi ne sname, da ne začnem naglas izpuščati psovk, cmeranja, da ne začnem z glavo butati v mizo, daj, Mateja, jebemti, daj celo steklenico, pusti jo tukaj, zdaj prihaja, prihaja, zdaj sem se zbudil, en lulček, pa moja teorija o nežnem prebujanju in prehodu, v bistvu je vse en blef, zdaj se mi je šele odpirajo čakre, zdaj, ko je pirček zažvižgal solo in ko travarica odžeja spomin, na polno, spomin, ta rotorček-motorček, ki poganja same pizdarije, ko da drugega kot pizdarije v svojem lajfu sploh več ne poznam, kot da sem ušel iz risanke, kjer badum badumu, roki, ki riše lik, na koncu vedno zmanjka svinčnika in tisti čvekač-nergač vedno pade nekam dol, dol, in ko ga kar zmanjka, kar zmanjka, na lepem, paf in ga ni več, jaz pa še kar sem, še kar vstajam v vsak nov, blesav, pijanski dan, še kar nekaj diham, počnem, večinoma pizdarije, ampak kaj ko ne vem, kaj je tisto v meni, kar počne pizdarije, ne vem zakaj in od kje je zrasel, kdo in kaj ga je rodilo, še najmanj pa zakaj, ali pa vem, pa samo nočem vedeti, ko vstajam in se zapletam vedno v nov štos življenja, v moraste ure, v svojo bolanost, ko iz riti ne priteka nobena stolica več, ampak samo še tekoč zdriz, daj, Mateja, najbrž vsa sežeta od sinočnje ure štangoslovja, daj to travarico hitro sem, še eno, na, ta je že šla, še eno, da lahko mislim v pizdo materino, a nisem rekel, da kar steklenico, aja, steklenica ne gre, je preveč očitno, da lahko začnem misliti, prekleto, da lahko sestavim neko sliko, nek okvir, neko ogrado, da vanjo zaprem vse svinje mojega pitja, daj mi, Mateja, daj mi, takoj!
Dihaj.
Pij.
Obnovi
Obnovi včerajšnje dogodke.
Včerajšnji dan, torej… Najbrž sem začel kuhati, da bi se zamotil. Ali pa je to le dober izgovor. V službo bi moral ob petih. Seveda je bilo vmes kar nekaj ur. Predolgih ur. Do desetih sem se mukoma zadrževal s pitjem: ne smem, ne smem, ne smem. Že res, da dan prej ni bilo tako zelo hudo, ampak to, prevedeno v jezik zmernega pivca, ne zdrži vode. Maček je bil in bila je slabost. In strah – ta milo zveneča stalnica alkoholizma. Seveda sem vedel, da ne bo dobro, če bom spet pil, ampak beseda dobro v takem stadiju pitja že dolgo ne obstaja več. Kako razložiti, kaj pomeni zadrževanje, da NE piješ? Poskusim lahko s Pravljico o želji. Takole gre:
Pred otrokom je gora najljubših sladkarij. Nobeden mu ne preprečuje, da je ne sme pojesti. Nihče ni plačal za to goro sladkarij in nihče mu je ni nastavil. Nihče ne ve, da je pred otrokom gora sladkarij, ker si jo je pričaral sam, s svojo željo. Lahko jo poje, vedoč, da mu bo slabo, da bo potem bruhal in da bodo starši slej ko prej izvedeli za to goro sladkarij. Do sedaj še niso, ampak ve, da nekoč bodo. Da bo potem najbrž narobe, to, kar počne. Ampak to goro sladkarij si je otrok na mizo priklical iz želje, spomina ugodja, ki mu ga bo ta prinesla. Prvič jo je že res videl, začutil in pokusil, ko so mu jo nastavili in to dovolil starši, ampak od takrat naprej mu spomin že ob vsakem pomisleku na to ugodje sproži občutek nepopisne sladkosti ob gori sladkarij. In čudež – od silne želje mu na mizo resnično prikliče sladkarije. Ko jo vidi, čuti samo še neustavljivo željo ugodja. Govori si sicer, da se ne bo dobro končalo, a gora je tam. Pred njim. In po nekaj minutah ni okoli njega in v njem ničesar več, samo še gora sladkarij in ugodja.
Kaj bo torej naredil otrok? Kaj naredim jaz? Nič. Do desetih valjam svaljke, kulturno, na pultu, potem ne zdržim več in pride prvo pivo in moko nehote potresem po tleh. Takrat si začnem govoriti, da bo ok…da bo še vse ok z dnevom. Bo. Tole spijem, pa do dvanajstih še enega, mogoče dva, potem pojem, grem počivati. Do petih bo vse v redu, potem oddelam, vmes kakšno vodko s črpalke in bo. Pa je šel ta sklep hitro po gobe – ob kuhanju človek pije še hitreje. Do dvanajstih sem imel v riti že tri pločevinke in nekaj šnopsev. Takrat pa že vem, da ni več poti nazaj. Saj si postavim mejo, nekako vem, da če spijem več kot dve pivi, se bom težko ustavil. Čeprav…lažem. Sploh se ne morem ustaviti, ko začnem piti. Mogoče takrat, ko sem v službi ali družbi, kjer se moram zadržati. Čeprav kot alkoholik potem tudi to nadoknadim. Takoj, ko se za to pojavi priložnost.
S pripravljanjem svaljkov sem že zdavnaj končal, čakali so le še na krop. Ampak prvo pivo naredi preklop, kot da bi tlesknil s prsti, ves sistem se podre, v hipu se pojavi ustaljen vzorec. Možgani ne pozabljajo vzorcev. In v tistem trenutku, ko je napetost popustila in se je strah umaknil, sem se počutil že močnejšega, lažjega, bolj bistrega. Postal sem tako močan, da sem pičil naravnost v Kaslc. Na eno pivo, se razume, toliko, da potem lažje odspim, skuham tisto frdamano prekmursko ali prleško ali katerokoli jed že, pojem in se odpeljem v službo. Tudi če malo zamudim, ne bo hudega – hoditi v to službo je bilo tako maličenje samega sebe. Če ni prave samopodobe, kot pri normalnih ljudeh, ti sicer nobeno delo zares ne pomaga, kaj šele varovanje.
V Kaslcu je tokrat v mojem kotu že čakal Saš in še preden sem dobro sedel, je pred mano že stala steklenica. Saš ne izgublja časa, ko ima kaj za bregom. Tudi z pozdravom ne.
»Drek, vola ti… kako si? Jaz čisto mimo. Mat me meče ven. Da to tako ne gre. Da je v novicah prebrala, kako se sinovi predolgo šlepamo na mamine sise. Saj me je že kdaj prej metala ven, ampak danes mi je spakirala kovček! Drek.«
Saš je imel čuden tik, da brez vsaj enega »dreka« v stavku ni bil sposoben narediti požirka.
»Hja…no…kaj naj rečem…To je sicer res.«
»Ja, seveda, seveda, ampak drek. Kaj bom? A ti veš, s koliko denarja grem čez mesec? Z dvesto evri, ko plačam telefon in zavarovanje. Veš koliko je to? Če preračunam v pivo – sto komadov. No, pa povej, če na dober dan spijem samo tri, koliko to znese? Matematika? Šut, itak.«
Še en tik je imel Saš – vrednost svojega življenja in premoženja je najlaže preračunaval v steklenicah.
»Kaj naj ti rečem? Nekako boš moral poskrbeti zase. Misliš, da je meni moja služba všeč? Pa moj lajf? Žena je šla, otroka vidim enkrat na teden, pa še takrat ponavadi megleno…samo od mame sem pa šel. Zgodaj.«
»Seveda si šel, ker te je fotr maltretiral. Si bil primoran, da te niso objajcal. Meni je pa doma ok. Jaz v življenju nisem cunje opral. Ali pa kaj skuhal. No, jajca in take pizdarije že…samo kaj resnega? Drek.«
Izpraznil je steklenico in Mateji signaliziral novo rundo, v meni pa sprožil refleksni obrambni mehanizem.
»Ne, Saš, Mateja, zame ne. Imam službo, ne smem…«
Seveda so kelnarce vse preveč izkušene, da bi nasedle na tako neprepričljive, ne smem argumente. Nočem, ne želim, to bi bilo veliko bolj prepričljivo in pošteno – predvsem do mene – ampak jaz tega nočem že zdavnaj nisem znal izreči ali želel izreči. Ker sem v resnici želel še. Samo strah me je bilo. Ker sem vedel, kako se bo končalo.
»Ti pa tvoja služba, vola ti…Praviš da je za en drek, da trpiš, da se ti ne gre…potem pa nekaj naredi, ne?«
»Ja, kaj? Nazaj v hotel mama?«
»Ne. Pošlji jih v tri krasne in pojdi na zavod. Po tolikih letih si upravičen do kar nekaj mesecev nadomestila.«
»Si pa dobro obveščen glede na to, da ne delaš.«
»Drek, pa obveščen. Človek mora poznati svoje pravice. Poleg tega pač čvekam z ljudmi. Saj veš.«
»Niti ne, ker ne čvekam z veliko ljudmi. No, vsaj ne, da bi se spomnil.«
»Itak, ker ti alko cvre možgane.«
»A res? Glej, kdo govori!«
»To že…ampak jaz grem potem spat.«
Ena steklenica prazna, druga polna. Pil bom.
»Saš, tebe boli kurac za cel svet. Mene pa ne. Mene boli kurac samo zase, samo zase mi je vseeno. Načeloma si ti egoist. Jaz pa empatik. Je razlika. Ti lahko živiš tako, jaz ne morem. Drugače gledava na red stvari.«
»Drek! Kakšen pa je ta tvoj red stvari, če hočeš vse spraviti v neke moralne, finančne in ne vem še kakšne kalupe.«
»Si pa še posebej brihten danes…«
»Kaj brihten? Mati me ven mečejo!«
»In zdaj si ti tisti najbolj ubog. Pa ti kaj naredi za to. Meni praviš, da naj se poščijem na to službo…pa se ti poščij na svojo kamrico.«
»Kamrico? Kaj pa je to za enega fuka? Vola ti, preveč si bral tiste ruse.«
»Zato pa imam določena načela in principe. Čeprav…saj ne vem več kaj je prav in kaj ni. Da sem pameten samo za druge, zase pa…nula. Pa prej si govoril o pravicah. Ja, imaš pa tudi dolžnosti.«
»Seveda. Drek je moja dolžnost. In potreba. Ga narest in potem še ven spravit.«
Zabodeno sem ga pogledal, ko se je začel režati kot pečen maček. Pa kaj jaz sploh debatiram tukaj z njim? O stanju sveta? O morali? Kdo sem jaz, da bi kakorkoli sodil o drugem? Po toliko slabe vesti, zanikanja, slabih stvari, ki sem jih naredil. Po toliko steklenicah? Drek.
»Na zdravje, Saš. Tole spijem in grem.«
Res sem šel. Ob treh. Takrat sem se že prvič zmotil, koliko sem spil. Ali pa sem količino le zavestno malo zmanjšal. Ko sem prišel domov, sem res ruknil v paro tisto kako-se-ji-že-reče jed, odprl novo pločevinko in se oblekel. Zdaj sem bil že v pravi pivski formi, počutil sem se močan, služba ni bila več tako grozna, le na štedilnik sem pozabil. Seveda se je vse razkuhalo, ampak hej – do jutri bo že ok, ohlajeno. Ker sedaj pa res ne bom jedel. Če zdaj kaj pojem, mi ne bo več pasalo piti. To pa ne gre. Vsedel sem se za mizo, na dušek izpraznil, kar je še ostalo v pločevinki in odprl novo. Zraven dotočil še šnops in se skozi okno zagledal v živo mejo.
Obnovi.
Dihaj.
Pij.
Ja, tako je bilo včeraj do treh in ko bi lahko…ko bi lahko obrnil čas nazaj… ne pa da me zdaj, zabuhlega, s krvavimi očmi, znojnega, Mateja pomilovalno gleda. Iz mojega izraza, mojega stanja je razbrala, da se je včeraj, ko sem odšel, moralo zgoditi nekaj strašnega. Da se v meni odvija nekaj. Da sem v paniki. Da dokončujem celotno sliko, ko buljim v njo in ji v mislih razlagam, kar se mi vrti v glavi:
Ja, v službo sem se res odpeljal okrog petih. Se na hitro ustavil še v zadnjem bifeju pred izvozom na avtocesto. Tam spil dve travarici. Kupil pivo za na pot. Bil sem že tako pijan, da sem začel piti zato, da bi se streznil. Prišel k sebi. Speljal sem s parkirišča le zato, da sem naredil v krožnem toku cel krog in spil še eno travarico. Da sem potem končno res odpeljal proti službi. Da sem očitno vijugal po avtocesti, ker na avtocesti te policisti ne ustavijo kar tako. Da so me ustavili, nekako usmerili, da sem parkiral na izvozu za Rudnik in da sem pihal.
Vzeli so mi vozniško.
Prepovedali nadaljnjo vožnjo.
Poklical sem taksi, pred policistoma, da me ne bi poslala na streznitev; neverjetna bistrost pijanskih trenutkov.
S policistoma sem počakal taksi.
Sedel vanj.
Ko sva prišla do prvega ovinka, sem taksistu rekel, da nimam prebite pare s sabo.
Zasikal je, da najbrž lažem, a da sem pijan in me vrgel ven.
Šel sem v prvi bife.
Po desetih minutah sem odkorakal proti avtu.
Motno sem pregledal okolico, če je kje kaj modrega.
Odpeljal sem nazaj na avtocesto in čez dvajset minut previdno parkiral pred Kaslcem, poklical sodelavca in mu rekel, da kozlam ko vidra.
Nato sem se ga živalsko zapil.
Ponoči sta me v odprtem avtu na železniškem prehodu našla bivša žena in sin. Če se prav spomnim, sem poklical Saša in mu rekel, da grem adijo. Da sem na železniški progi. On je bil tisti, ki je obvestil bivšo. Pozneje je povedala, da sta s sinom prečesala vse prehode v občini. Našla sta me ob enih ponoči na manjšem prehodu, označenem z Andrejevim križem, precej daleč od doma. Imel sem odprta vrata in sem nažigal radio Študent. Rekla je, da sem sina, ko sta govorila z mano, vprašal če je naredil domačo nalogo. In če mogoče ve, kdaj pride vlak.
Takrat Mateja položi roko na moje rame, zdrznem se, spomin me izvrže nazaj v sedanjost in v očeh se mi nabirajo solze.
»Nisi ok.«
»Ne.«
»Bi se rad pogovoril?«
»Ne.«
»Kaj pa bi?«
Z motnimi očmi jo pogledam, videti je, da ji res ni vseeno.
»Nič, Mateja. Samo pil bi.«
Preberite si prvi del zgodbe z naslovom Ime mi je Damjan in sem pijanec na https://www.firbec.si/ime-mi-je-damjan-in-sem-pijanec/.
Preberite nadaljevanje z naslovom Jaz, pijanec 3. del in kliknite na https://www.firbec.si/jaz-pijanec-3-del/.
