V prvem delu sem opisal en del najine življenjske zgodbe in skozi povedano raziskoval, kaj je trnje in kaj nebesa? Napisal bom kratko obnovo, kaj vse se nama je zgodilo v samo 5 letih.
Konec leta 2011 sem zaključil z zavarovalnimi posli. Iz odvetniške pisarne v Mariboru so me prosili, da skupaj sodelujemo pri odškodninah. Sprejel sem ponujeno roko in posredno skupaj s sestavljeno ekipo v zelo kratkem času pripeljal več kot 500 novih strank. Za opravljeno delo sem prejel zelo mizerno plačilo, stroški s.p.-ja pa so naraščali. Ker dogovor ni bil mogoč, sem opravil vse pravne poti in na koncu ostal brez prihodkov.
Zrušili so mi s.p., prisiljen sem bil začeti nekaj drugega. Zopet se pristal v trnju. Nisem vedel kako naprej. Podjetja nisem mogel odpreti, dokler obstaja dolg 1. centa. Vsako jutro sem hodil v gozd, si govoril pozitivne afirmacije, meditiral in verjel v prihodnost. Še nekaj poslov mi je spolzelo skozi roke, vse skupaj 11 poskusov. Ostala sva samo z enim prihodkom, stroški so enormno naraščali. Izterjevalci so se izživljali, trkali na vrata, klicali ob nemogočih urah, tudi v soboto in nedeljo nisem imel miru.
Da bi prispeval k skupnemu proračunu, sem šel v Avstrijo trgat grozdje in zaslužil okrog 1000 eur. Mislil sem, da se začne boljši čas za naju.
Gojil sem utvaro, da je trnje za nama. Pa je bilo še hujše. Spomladi 2014 nam je banka za 2 meseca vzela vse prihodke. Kasneje nam je uspel pameten dogovor, nama pa so pomagali prijatelji. Sam sem se spravil k obdelavi vrta in veliko pridelal, da nisva bila lačna.
Konec 2014 se je v sanjah rodila spletna stran, ki je postala zelo prepoznavna. 2015, ko je stran na polno startala, je ženi, samo 4 dni kasneje, počila žilica v glavi. Dolgovi so se še vedno kopičili in maja 2016 so nama prodali lastniško stanovanje na dražbi. Vmes mi je uspelo ustanoviti Združenje za preprosto in naravno življenje Maribor.
Prisiljena sva se bila preseliti in iti preko trnja do nebes. Še vedno sva bolj v trnju, kot v nebesih.
Potrebno je bilo marsikaj prilagoditi. Na srečo so nama pomagali dobri prijatelji.
Od tukaj naprej nadaljujem najino zgodbo. Živiva v brunarici veliki približno 45 m2. V prostoru samem ni kopalnice ali vsaj tuša, toaleta je v baraki, oddaljeni približno 20 m. Živiva zelo skromno, z eno plačo, približno 600 eur. Torej sva še vedno v trnju. Ampak sva zelo povezana in verjameva, da tudi nebesa za naju še pridejo. Za umivanje uporabljava umivalno korito in… tako, kot v starih časih. Čez poletje sva se tuširala pod milim nebom v naravi. Sedaj je za to prehladno. Kakšni so to izzivi si marsikdo ne zna predstavljati. S prijatelji smo se že pogovarjali, da bi naredili majhen prizidek, kjer bi bila kopalnica, vendar sredstev za to nimava. Od plače plačujeva terjatve, ki so še ostale pri prodaji našega stanovanja. Kljub vsem izzivom, ki nama pridejo na pot, se imava še vedno zelo rada in si v vseh nastalih situacijah pomagava in hrabriva drug drugega. Sam sem predsednik socialnega podjetja, ki je v fazi razvoja in še ne prinaša prihodkov. Imam dober namen zaposliti ljudi, ki ne dobijo službe, tudi takšne, ki imajo omejene zmogljivosti. Prvo delovno mesto je že ustvarjeno, zaposleni prejema vsak mesec plačo. Ta je prišla iz donatorske pogodbe. Gremo naprej, ampak postopoma.
Za ženo skrbim sam, kolikor le lahko, njo in sebe dnevno motiviram. Doma opravljam vrsto gospodinjskih opravil, delam na vrtu in v sadovnjaku, ki ga je dobro negovati ter druga podobna opravila. Ukvarjati sem se začel tudi z zdravilnimi zelišči. Včasih sploh ne vem kje najdem čas, da vse to postorim. Dela mi nikoli ne zmanjka, zato sem večkrat zvečer, pa tudi čez dan, izjemno utrujen. Nikoli ne obupam in tudi ne bom. Včasih je zelo težko, tudi vremenske spremembe, sploh v mesecu septembru, ki je izjemno naporen, močno vplivajo na počutje.
Alenka nekoliko težje hodi, s pomočjo bergle, desno roko še vedno ne more kaj dosti uporabljati.
Kljub vsemu se nikoli ne pritožuje in javka, kot bi to počel kdo drug. Za njo je že na ravnem terenu izziv, tukaj, kjer prebivava, pa je bolj malo ravnine. Vedno lahko računa na mojo pomoč, kadar gre iz brunarice. Alenka ima terapije za roko in nogo v bolnici, ki pa morda le malo pomagajo. Tudi midva doma sama delava vaje, pa tudi sama veliko telovadi, kolikor ji omejene zmogljivosti dovoljujejo. Tukaj sem tudi domači terapevt, poznam kar nekaj vaj, ki so nama jih pokazali v Soči.
Rad bi, da bi Alenki bile nudene dodatne terapije strokovnjakov, da bi si prej opomogla, vendar za to ni dovolj sredstev, kajti komaj preživiva iz meseca v mesec.
Iščem še dodatne možnosti, ampak dan ima samo 24 ur, tudi počitek je zelo pomemben. Spanje je najboljše med 22. in 2. uro zjutraj, takrat se najbolj krepijo možgani. Alenka rada spi in uživa v tem kar ji je preostalo. Vseeno je z življenjem zadovoljna in se veseli vsakega najmanjšega trenutka. To pa je lahko že majhen nakup, šala, lep nasmeh, morda samo kakšen sončen dan ali pa kakšna druga majhna pozornost. Nikakor se ne pritožujeva, življenje je kljub vsem tegobam zelo lepo. Znava ujeti trenutek in sva velikokrat ena sama celota, ki enako razmišlja in drugega dopolnjuje. Hvaležna sva za dar življenja, ki sva ga prejela.
Tudi zjočem se kot majhen otrok, pa mi pomaga in grem po poti naprej. Pomaga mi še meditacija in sproščanje v naravi, nabiranje gob v gozdu in pozitivne afirmacije. Brez tega bi bil popolnoma izgubljen. Verjamem v lepo prihodnost in podoživljam vsak trenutek.
O tem našem življenju imam namen napisati knjigo, kajti želel bi povedati, da se vedno da. Nikoli ne smete obupati, ko življenje postreže z izzivi in limonami.
Imejte se radi, najprej samega sebe, potem prenašajte ljubezen naprej, BREZPOGOJNO, do vseh živih bitij. Takrat ste na pravi poti, da postanete KREATOR svojega lastnega življenja.
Vse najlepše Branko Škof
