Letošnje leto je za slovenski turizem rekordno. Številke se vrtijo. Število nočitev, odstotki. Vsi mediji so polni hvale. Župani se na veliko hvalijo, kaj vse so naredili za razvoj turizma v njihovih občinah. Vse pohvale. Vse v prestižu.
Toda ali se je kakšen medij, kakšen državni organ, kakšen župan ozrl na človeka, ki je to ustvaril? Res je. Turisti so prinesli denar v državo. Za to so imeli storitve. Toda kdo pa je te storitve izvajal. Mi, gostinci in turistični delavci, trgovci in študentje. Se je kdo ozrl na nas? Se nam je kdo zahvalil? Nas sploh omenil?
Glavne turistične sezone je konec. Mi pa smo utrujeni, izčrpani. Ne moremo na dopust, ker nam niso izplačali prigaranih nadur v sezoni. Mnogim niso plačali niti dela, ki so ga opravili. Rekordni zaslužki. Za koga že?
Ob reki Ljubljanici je nešteto lokalov. Vsi so bili čez sezono odprti od jutra in tja pozno v noč. Lastniki, oz. najemniki so zaposlovali sezonsko delovno silo. Ubogo rajo, ki je hotela nekaj zaslužiti in si polepšati jesen. Delali so po dvanajst ur in več na dan. Žal, marsikdo tega denarja ni videl. Čisto sužnjelastništvo. Nismo imeli niti možnosti se za kakšen dan spočiti. Ni bilo nadomestne delovne sile. Jasno da ne, če pa vlada takšna plačilna nedisciplina. Kdo bi pa hotel delati brez plačila. Delavci v storitvenih dejavnostih smo postali lutke v rokah pohlepnih lastnikov. Prav nič drugače ni drugje po Sloveniji. Gostinci se med sabo, v tej mali deželici, prekleto dobro poznamo in izmenjujemo si informacije. Zato bo marsikateri izkoriščevalski lastnik lahko izkoriščal le še delovno silo iz drugih držav, ker poštenih in delovnih Slovencev ne bo dobil. Ob Ljubljanici to ne bo problem, ker v sezoni ne potrebuješ slovensko govorečega kadra. Ker Slovenci se v top poletni sezoni gotovo ne bomo posluževali gostinskih storitev ob reki Ljubljanici.
Blišč in beda gostinskega poklica
Ko smo se desetletja nazaj vpisovali v gostinsko šolo, so nam vsi govorili. Boš sit in na toplem. V tistih časih je bil poklic gostinca cenjen. Gostje so nas nazivali z gospa, gospod natakar, kuhar. Imeli smo lepe plače. Nadure so se tudi takrat veliko delale. Ampak plačane so bile 150%, nedeljske 200%. Koriščenja nadur nismo poznali. Ves čas smo se izobraževali, ker svet se je vrtel naprej. Po osamosvojitvi Slovenije je poklic izgubil vso veljavo. Saj kuhati in streči pa ja vsakdo zna. Cena nam je strmo padla. Zaposlovati so začeli vse mogoče ljudi. Kvaliteta storitev je posledično prav tako padla. Mi pa smo, v upanju na boljše delo, začeli iskati službe od lokala do lokala. In vse je bilo le še slabše. Potem se je začela še plačilna nedisciplina, kar je naš poklic potisnilo v še večjo bedo. Mnogi so odšli. V boljše, državne službe. Ven iz gostinstva. Sama še vedno vztrajam. Ljubezen do kulinaričnega ustvarjanja me vodi vsak dan v službo. Kljub končani še eni srednji šoli in nedavno še diploma na visokošolskem strokovnem študiju. Ker sem prilagodljiva in iznajdljiva si zamenjavo hitro najdem in tudi še pravočasno ugotovim, kdaj je čas za odhod. Tako, da sem ena tistih srečnih gostincev, ki jim nihče nič ne dolguje in sem pri svojih petdesetih še vedno dokaj zdrava. Imam pa bogat nabor vsakršnega znanja, tako, da zase se ne bojim. Smilijo pa se mi vsi tisti, ki tega nimajo in se ubijajo za minimalni denar, če ga sploh kdaj vidijo.
Tako, da dragi gostinci, pokažimo, kdo smo. Izobražujemo se in si zaslužimo pošteno plačilo. Dajmo jasno vedeti našim delodajalcem, da so brez nas nemočni. Mi smo tisti, ki jim delamo denar in prav je, da nam ga del vrnejo.
Mediji in druge državne institucije pa se drugič raje vprašajte, kdo je zaslužen za rekordne rezultate v turistični sezoni. Lastniki in župani gotovo ne.
