Že od 7. leta starosti sem diagnosticirana kot epileptik. To pomeni, da bi naj moje življenje bilo čimbolj umirjeno, dovolj spanca in čim manj stresa. Toda temu seveda nikoli ni bilo tako. Oče me je težko sprejel in zanj sem bila vedno nekdo s katerim ne bo nikoli nič. Leta dokazovanja, da sem se nekako uspela ”neboriti” in mu dokazati, da temu ni tako. Mama je bila preveč zaščitniška, seveda iz strahu in v vlogi podrejene ženske. Naučila sta me drugih vrednot in delovnih navad. Skratka v odnosih sem leta delovala ustrežljivo in se dokazovala ter ugajala za občutek, da sem sprejeta. Preživela sem tako fizično, psihično in ekonomsko nasilje, srečala sem se z soodvisnostjo od alkohola, se spopadala z motnjami hranjenja, razpadom družine in sprejela dejstvo, da je sin ostal pri očetu. Enajst let življenja sem preživela na kmetiji, kjer sem bila dobesedno “dekla” po besedah pokojne tašče sem k hiši prinesla, citiram “le pizdo in žrelo”. Zbrala sem dovolj moči in poguma, da sem odšla in se začela postavljati na noge. Najlažje je bilo oditi.
Vse kar je sledilo me je dobesedno sesulo, kajti brez številne pomoči raznih svetovalk in terapevtk nebi zmogla delovati in biti mama deklicama, ki sta bili z menoj. Leto dni sem živela pri starših, kjer sem seveda našla le začasno bivališče. Kasneje sem se odločila, da bom odkorakala v samostojno življenje, kjer bom mojima deklicama nudila ustrezno bivanje in dom brez nasilja, alkohola ter jima tako v varnem okolju zagotovila normalen razvoj. Tako smo leto dni preživele v materinskem domu, kjer sem bila od sedmih mam edina Slovenka. Nimam nikakršnih nacionalističnih nagibov, vendar živet v eni hiši z različnimi vzgojnimi vzorci ter izkušnjami, ni bilo lahko, kajti ostale mame so v večini primerov prav tako doživele nasilje. Hvaležna sem za to izkušnjo, ki me je utrdila za nadaljnje življenje. Po letu dni bivanja v materinskem domu sem dobila preko JSS MOL nujni bivalni prostor, kjer smo bivale v 22 kvadratnih metrih šest let, sedaj pa smo že šest let v neprofitnem stanovanju. Vsa ta leta je bilo potrebno veliko delati na sebi. V času postopka dodelitve otrok sem bila obsojena na dvoletno pogojno kazen za zanemarjenje starejše hči, ki jo je oče tekom postopkov in po ločitvi zmanipuliral in podkupoval do trenutka, ko mu je bila dodeljena. Po dveh letih se je vrnila k meni. Nisem se predala, čeprav sem bila sprva zelo razočarana, bolelo je, vendar sem v sebi vedela, da sem bila žrtev in ,da bo čas pokazal svojo resnico. Takrat še nisem razumela kaj se pravzaprav dogaja, dovolila sem vse kar se je dogajalo, dovolila sem si, da sem živela nemočno v strahu, vendar sem se odločila preživeti.
Ko so leta minevala, sem se počasi začela zavedati, da imam motnje hranjenja. Za življenje s konstantno bolečino je bilo edino mašilo hrana. Hrana je bila moja prijateljica, s katero sem zapolnila čustva in svoj občutek praznine. Venomer sem se vedno znova zapletala v odnose z moškimi, ki so bili nasilni ali pa alkoholiki. Leta 2007 sem naredila korak v pravo smer, saj sem po dveh letih bivanja s takratnim partnerjem, zvezo prekinila. Imel je resne težave z alkoholom, zato sem naredila konec in ga dobesedno postavila pred vrata. No takrat sem se resnično začela ukvarjati sama s seboj in z deklicama. Medtem sem se zlomila in pristala na Enoti za krizne intervencije. Razlog je bila brezposelnost, sprememba odnosa z alkoholikom, selitev in odhod starejše hči. Šla je živet k partnerju, ki ga je komaj poznala in zanosila. Predvsem to zadnje je bil velik razlog moje stiske, depresije in žalosti ter posledično šest tedenskega zdravljenja. Naj povem, da sem vsa leta preživela brez antidepresivov kljub predpisu zdravnika. Moja terapija je bila voda, gozd in narava. Dovolj je, da od svojega 7. leta starosti jemljem terapijo in tablete za epilepsijo. Medtem sem sicer pri 16. letih samostojno prekinila zdravljenje, saj sem dnevno morala pojesti 12 tablet, zaradi katerih so se mi začeli kopičiti kilogrami.
Pot, ki je bila pred mano me je naučila, da se spustim in prepustim Bogu, poskrbim zase, imam rada in si dovolim zadihati s polnimi pljuči na krilih svoje notranje moči. Naučila sem se potolažiti svojega notranjega otroka, tisto ranjeno deklico, ki kriči po ljubezni in sprejemanju. Dovolim si, da se srečam s svojimi strahovi jih spustim, čeprav sem ranljiva, da sem vredna in, da vem, da zmorem.
Leta 2014 je najmlajša hčerka zbolela, in sicer odkrili so ji tumor na nadledvičnih žlezah t.i. feokromocitomom. Sledile so številne preiskave, operacija, kjer so ji odstranili obe nadledvični žlezi in terapija. Po temu so se pojavili tudi številni zapleti. Nihanja hormonov in težave z šolskimi obveznostmi. V vsem tem sem sama. Stroka je govorila svoje, jaz kot mama deklice s katero sem živela 24 ur dnevno, pa sem opažala napake. Vse pa le ni bilo tako slabo. Postavila sem nove temelje, se vpisala na višjo šolo in redno opravljala izpite. Spoznavala sem nove ljudi in pridobivala nova znanja. Znebila sem se strahu pred avtoritetami, postala samozavestnejša, premagala strah pred javnim nastopanjem. Naučila sem se prepoznati in razumeti kaj vse se je dogajalo in kaj pravzaprav želim in zaslužim v življenju.
Danes vem kaj hočem in česar ne želim. Spoznanje, da sem vredna in da si lahko dovolim živeti ljubiti. Da ne potrebujem dram, nasilja ter, da imam pristne odnose z ljudmi. Naše misli so tiste, ki krojijo življenje.
Od osnovnošolskih let rada pišem, tako pesmi kot ostala besedila. Ob rojstvu vnučke sem začela pisati in fotografirati z namenom, da ji podarim fotoknjigo za njen 1. rojstni dan.
Moje izkušnje segajo v delo z invalidnimi osebami, osebami po poškodbi glave, delo s starostniki, negovanjem in osebno asistenco le-teh. Srečala sem številne ljudi z epilepsijo in vedno znova sem hvaležna, da moja bolezen ni tista, ki me je prikrajšala in me omejevala v tolikšni meri kot mnoge. Da sem vedno živela kot, da je ni, kljub mamini omejitvi v rani mladosti. Knjigi bom dala naslov Na krilih epilepsije. Tako zaenkrat čutim, da tega v Sloveniji primanjkuje in je še vedno stigmatizirano. Zato pa želim povedati, da se da živeti z to boleznijo povsem normalno, čeprav moje življenje res ni bilo povsem normalno. Seveda z voljo, z vero, da lahko in zmorem. In si dovoliti leteti na krilih svobode, ljubezni in verjeti ter zaupati vase. Mnogo neprespanih noči, utrujenosti od življenja jaz pa imam še vedno krila in sanje ter cilje.
To je le delček mojega življenja. V knjigi bi rada omenila tudi obdobje pred tem, ko sem imela sanje mladega dekleta, ki je potovalo Grčija, Paris, Švica, Luksenburg, Munchen, Avstrija, Italija. Dekle, ki je oboževala košarko in Dražena Petroviča, bila na Sedmerih Triglavskih jezerih, letelo z avionom, prebrala številne knjige, živela z naravo in se naučila že zgodaj, da se je potrebno za svoje sanje boriti, kljub številnim oviram. Veliko vlogo pri tem je imela tudi moja stara mama, borka po kateri sem tudi jaz.
