Nikoli nisem imela posebne želje, da bi postala mama. Zavedala sem se, da s tem, ko postaneš starš izgubiš tisto 100% svobodo po kateri sem sama takrat tako zelo hrepenela. Tukaj imam v mislih preproste stvari, kot je gledanje filma kadar se ti zaljubi ali pogovor s prijateljico, sproščujoča kopel…Seveda se da vse to izvesti tudi, ko imate otroka ampak se je treba prilagoditi njemu. Skratka, ker sama že od nekdaj sledim temu kar čutim, sem se pred nekaj leti preprosto prepustila želji po tem, da bi imela otroka. Še vedno ne vem od kje je prišla ta neizmerna želja po tem, da postanem mati. Nekateri bi rekli, da je bila zato kriva biološka ura.
Če sedaj pogledam nazaj, lahko rečem, da mi je bilo tako namenjeno. Določenih stvari se preprosto naučimo zgolj ob otroku. Žal me takrat nihče ni opozoril na to, da biti starš ni tako lahko. Ne samo, da izgubiš tisto 100% svobodo temveč se začneš soočat s stvarmi o katerih se ti prej ni niti sanjalo, da se boš mogel. Sin bo februarja dopolnil pet let. Ko je bil star dve leti sva bila v razvojnem obdobju, ki se imenuje trma. Ko nisem imela otroka, sem bila seveda najbolj kritična oseba, ko sem kje zunaj videla kakšnega malčka, ki je kričal in se metal po tleh. Sedaj vem, da je to popolnoma normalno. Bolj pomembno je, kako se znajo starši s tem soočit. Verjemite, da ni prijetno, ko se otrok vrže na tla, začne kričat, brcat, ti pa prav čutiš na sebi milijon očitajočih pogledov, ki vrtajo v tebe in čakajo na to, kako boš odreagiral. V vsaki knjigi, ki sem jo do sedaj prebrala piše, da je v takšnih trenutkih najbolje ostati miren.
Tistim staršem, ki so lahko brez »treninga« mirni na prvo žogo, lahko kvečjemu čestitam, saj to pomeni, da so imeli čudovite starše, ki so jih teh zadev učili skozi celoten njihov proces/razvoj ali pa je za njimi že kilometrina osebne rasti.
Svojega otroka imam neizmerno rada, pridejo pa trenutki, ko v meni prebuja ogromno enih frustracij za katere sploh nisem vedela, da so tam in če se ne bi odločila za materinstvo jih verjetno nikoli ne bi ozavestila. Priznam, tudi mene so že preplavila čustva in sem zato posledično zakričala na sina in ga celo udarila v trenutku afekta. Ja, udarila sem ga. Sedaj se poskušam že vnaprej izogibat situacijam za katera vem, da me bodo vrgla iz tira. Nihče od nas ni popoln, je pa prav, da ozavestimo sami pri sebi kaj delamo prav in kaj delamo narobe, še posebej, če so vpleteni otroci.
Vem, da ogromno staršev še vedno zagovarja šeškanje. Jaz ga ne. Sama menim, da s tem ponižaš otroka in razvrednotiš njegovo dostojanstvo. In šeškanje je za mene izraz osebne nemoči. Torej, kaj sem jaz naredila po mojem izpadu? Vedno sem se sinu opravičila, ter mu dala vedeti, da ni on kriv. Jeze in udarca nisem mogla vzeti nazaj ampak sem mu pa lahko vrnila njegovo dostojanstvo, ter mu dala vedeti, da nisem popolna mama in, da tudi jaz delam napake. Da ga imam rada in ga sprejemam ne glede na to, kaj je naredil. Sebi sem pa obljubila, da bom delala na svojih travmah iz otroštva in tako sprostila vso jezo, nemoč in občutke krivde…zavedala sem se, da sin namreč zgolj sproži moja negativna čustva, ki so pokopana nekje v globini moje duše.
V zadnjem nedeljskem pismu je Savina Atai pisala o fotokopiranju misli, vibracij, prepričanj. Verjetno ste že slišali, da smo povprečje petih oseb s katerimi se družimo. Od njih fotokopiramo vse. In tako tudi naši otroci od nas fotokopirajo naše misli, navade, občutja…če želimo spremeniti svoje otroke, partnerje, starše najprej začnimo pri sebi. Ker, ko bomo ponotranjili mi pozitivna občutja, jih bodo tudi otroci in naši bližnji. Zdaj, ko se začnemo spreminjati, ogromno »prijateljev« tudi odide. In tako je prav. Prišli bodo novi…takšni, ki vas bodo podpirali in sprejemali takšne kot ste.
Pot spremembe je vedno boleča ampak trpljenje, bolečina nam omogoči, da si snamemo maske, ki smo si jih tekom življenja nadeli, zato da bi preživeli. Skozi trpljenje spoznamo, da teh mask ne potrebujemo več, da smo čudoviti takšni kot smo. In ta stik z svojim telesom, z svojo dušo, do katerega ženska pride skozi spreminjanje svojih navad in prepričanj je najlepše darilo, ki ga lahko da svojemu otroku. Ta stik ji omogoča, da ostane mirna ob vsakem viharju, ki ga doživlja njen otrok. Kričanje in udarci so le še grenak spomin.
Za svojega sina želim le najboljše. V knjigi Otroci so tega vredni, Barbara Coloroso, lahko preberemo, da starši za svoje otroke razvijajo sistem za podporo, ki ga uveljavljajo s pomočjo šestih vsakdanjih poglavitnih sporočil; verjamem vate, zaupam ti, vem, da zmoreš, rad ti prisluhnem, mislim nate, veliko mi pomeniš. Otrok se tako preko ljubezni, sprejemanja in spodbujanja nauči vrednotiti in častiti svoj občutek lastne vrednosti.
Ker so starši ogledalo otroka, me čaka veliko, veliko dela. Še naprej se moram učiti stvari, katerih me starši žal niso znali ali vedeli kako, ter ponotranjit vrednote, ki so mi pomembne.
