Za dve pici je Laszlo Hanyecz 22. maja 2010 plačal 10.000 BitCoinov. To je prvi primer uporabe kriptovalute. Seveda takrat vrednost kriptovalute ni bila niti približno takšna kot danes ali pred pol leta, pač pa nekaj centov.
Naj spomnimo, BitCoin je bil ustvarjen leta 2008 z namenom prenosa vrednosti od osebe A do osebe B brez kakršnegakoli posrednika (peer to peer). Takšni posredniki so največkrat banke, ki ob vsakem nakazilu vzamejo en del provizije zase in svoje delovanje. Čeprav danes v javnosti velikokrat slišimo o kriptovalutah predvsem z vidika trgovanja, je bil njihov prvotni namen plačevanje dobrin.
Tehnologija, ki to omogoča, se imenuje blockchain, prva aplikacija na tej tehnologiji pa je bila kriptovaluta BitCoin. BitCoin uporablja algoritem dokazov o delu, kjer udeleženci potrebujejo veliko procesorsko moč (CPU) za reševanje matematičnih enačb, da bi potrdili transakcije, našli bloke in dobili nagrado v smislu novo izrudarjenih kovancev.
Nobena skrivnost ni, da ga danes običajni rudarji ne morejo več izrudariti, saj je strošek njegove izdelave izjemno visok. Če pogledamo pa še davčni vidik rudarjenja kriptovalut, no naj vsak presodi pri sebi.
V realnosti, pri izmenjavi blaga ali storitev med podjetji in državami, se Bitcoin dejansko redko uporablja in sicer zaradi volatilnosti, dolgih potrditvenih časov transakcij in uporabnikom še vedno tuje uporabe te tehnologije, čeprav lahko s pametnim telefonom in elektronsko denarnico popolnoma nadomestimo plačilni promet preko bank. Pomemben dejavnik pa so tudi velike provizije, ki jih je potrebno ob tem plačati.
V letu 2010 je bila narejena tudi prva menjalnica MtGox in začelo se je trgovanje z njimi. Kasneje so začele nastajati še druge kriptovalute, t.i. altcoini, posledično pa so začele rasti kot gobe po dežju tudi spletne menjalnice. Vse to je povzročilo izjemno veliko špekulacij in želja po hitrih zaslužkih. Ker so bile poti anonimne, se je dalo marsikaj skriti tudi pred odmero davkov, obenem pa se je lahko financiral črni trg, korupcija, terorizem. Prva menjalnica MtGox je morala leta 2014 zaradi velike kraje BitCoinov in netransparentnosti zapreti svoja vrata. V letih obstoja je zaradi špekulacij in prevar ter kraj in vdorov hekerjev, zaprlo svoje spletne strani več menjalnic. Pri odprtju moramo biti namreč zelo previdni in vsako menjalnico natančno preučiti. A to večina ne naredi. S čimer se podaja na zelo tvegano in visoko rizično področje.
Kriptovalute so v vsem tem času izgubile svoj prvoten namen plačevanja dobrin, saj tega večina od njih ne omogoča. In večina ljudi tega sploh ne ve.
Kaj pa daje vrednost kriptovalutam? V prvi vrsti povpraševanje. Kriptovaluta, ko je ustvarjena, sama po sebi nima nobene vrednosti, če ljudje/podjetja po njej ne povprašujejo. Zelo je pomembno, kakšen koncept imajo, kakšno infrastrukturo, kakšen problem rešujejo. Kako velika je skupnost ter kako aktivni so razvijalci, ki skrbijo za razvoj kovanca in njegov uspeh.
Ogromno kovancev na trgu nima nobene osnove, razen izjemno dobro in dolgo napisanega White paper-ja. Veliko ljudi sprašuje ali je ta dokument objavljen in kako dolg je, le malokdo pa dejansko pogleda, kdo stoji za projektom. Ali so ti ljudje resnični in se tudi pokažejo v javnosti. Nemalo primerov je, ko so bile fotografije v predstavitvah izmišljene in osebe s prestavljenimi imeni in priimki sploh niso obstajale. Ko je bila predvidena ali zadostna količina sredstev zbrana, se je spletna stran ugasnila, podporniki v sistem pa so si lahko samo obrisali pod nosom.
Seveda so to zaznale tudi države, saj je bilo ogromno ljudi, ki so ostali brez svojih sredstev in v zadnjem letu se ogromno dela na regulaciji tega področja. Nekatere države bi jih sicer kar zavrnile, vendar je na koncu prevladalo stališče, da razvoja tehnologije ne bo mogel nihče več ustaviti.
S skupnim delovanjem in uporabo tehnologije za javno dobro se lahko izkoristi potencial kripto-premoženja in le s skupnimi rešitvami se lahko zagotovi, da ne bodo postale zatočišče za nezakonite dejavnosti ali vir pranja denarja, financiranje terorizma, korupcije.
Z vidika davkov bodo države morale najti čimbolj pametne rešitve in stopnje obdavčitve, da bodo ljudje radi plačali davek, če že morajo dati cesarju, in ne bodo iskali izhodov v davčnih oazah, kar se je že dogajalo.
