»Auuu!«. Mama zasliši otroški jok tudi če trdno spi in seveda urno poskoči k svojemu zakladu, da vidi, kaj je narobe. Bežen pogled na zatečeno lice, objokan sončkov obraz in groza v očeh zaradi strašanske bolečine, ki je mali kobacaj prej ni poznal. Mama ga dvigne k sebi, išče rob mize, kamor se je njen otrok zagotovo zadel, saj oteklina in bolečina nista plod njene domišljije, a ne najde ničesar. Zbegano in izgubljeno pogleduje naokrog dokler njen mali kobacaj ne odpre ust. Tedaj jo zagleda. Velikanska luknja na mlečnem zobku, zamašena z ostanki nadvse okusne sladke večerje, ali nemara je to še košček bombona, ki ga je prejšnji popoldan dobil pri babici. Drage mamice, očki, babice, znan prizor? Pa ne bi smel biti!
Odrasli smo tako zatopljeni sami vase in današnji tempo življenja nas prisiljuje, da življenja ne živimo, temveč le skačemo iz dneva v dan. Kariera in služba sta tisti, ki odločata, kdaj se bo par odločil za naraščaj in ta meja se iz dneva v dan in iz leta v leto prestavlja nižje in nižje. Preden se partnerja odločita za otroka, prebereta tisoč in eno knjigo o tem, kako zanositi, kako preživeti nosečnost, kako se pripraviti na porod, obiščeta materinsko šolo in zmotno mislita, da sta popolnoma pripravljena na projekt otrok. Saj kaj pa bi lahko šlo narobe? Prebrala sta vse in še več in ob današnjem visokem nivoju osveščenosti, dostopnosti informacij in tehnološkemu napredku pa res ne more biti težko skrbeti za otroka. Pa vendar, vsak otrok je individualno bitje in ni je knjige, ki bi nas pripravila na to, kako biti starš, k temu nas nauči življenje. Zagotovo se vsaka mamica spomni trenutka nepopisne sreče, ko je prvič v roke dobila svojo štručko in s kakšnim ponosom, strahom in prirojenim zaščitniškim instinktom jo je prejela. Noben mentalno uravnovešen starš ne bo otroku zavestno škodil ali mu povzročal bolečine, toda včasih se sploh ne zavedamo, kakšno škodo delamo svojim otrokom. Zakaj izpostavljam mamo? Mama je namreč tista, ki otroka nosi 9 mesecev pod srcem in je njegov prvi dom. Vsaka novodobna nosečnica teoretično ve, da mora biti zdrava, če želi, da je zdrav njen otrok. Mama je tudi tista, ki otroku prenese prvo bakterijsko floro, saj preden se otrok narodi, biva v sterilni maternici in do njegove prve »okužbe« pride med naravnim porodom, ko potuje skozi porodni kanal. O tem je veliko znanega, saj to bodoči mamici povedo na vsakem pregledu in ji tudi redno pregledujejo urin, da spremljajo, če je prišlo do kakšne bakterijske ali glivične vaginalne okužbe. Ko mamica rodi, ima ob otroški posteljici nastavljenih najmanj 5 razkužil za roke, 4 pakiranja razkužilnih robčkov, pa vendar še najraje vidi, če se njenega otroka nihče ne dotika, da se ta ne bi okužil. Toda, ali ve, da se prava nevarnost za otroka skriva v njej oziroma v njenih ustih? Zobni karies je prav tako bakterijska okužba, ki povzroča bolezen zob. Je prenosljiva in zelo hitro napreduje, če so primerni pogoji. Mamica je tista, ki navadno otroku »splahne« padlo dudo tako, da jo »umije« v svojih ustih in če ima mama zobni karies, to bakterijsko floro prenese na otroka. Zakaj je tako pomemben ta prvi stik otroške flore s floro slabih bakterij? Zato, ker otroci še nimajo razvitega imunskega sistema in preden so razvojno sposobni razviti protiutež slabim bakterijam, je njihovo število lahko že tako namnoženo, da postanejo prevladujoče kolonije v otrokovih ustih. Koliko staršev je pred rojstvom ali neposredno po rojstvu otroka seznanjeno, da imajo otroci 20 mlečnih zob in da je ustno votlino potrebno negovati še preden zraste prvi zobek? Predstavljajte si, da vi ves dan pijete mleko in to počnete iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec pri tem pa si nikoli in nikdar ne umijete zob. Neprijetno? Občutek kislosti v ustih? Neprijeten zadah? Potem dodajte temu še najboljše in najokusnejše sladke čaje, ki jih babica tako skrbno pripravi, saj potem njej vnuček zadovoljno sesa in nič ne joče. Trditev, da je za otrokov karies kriva mama, je zagotovo zelo kontroverzna, a zaradi tega ni nič manj resnična. Moje najljubše so sploh tiste »mamice«, ki obsedeno kupujejo svojim štručkam oblačila najdražjih znamk, jih vozijo k priznanim frizerjem, da imajo modne pričeske, še preden jim prav zrastejo lasje, da lahko potem njihove fotografije navdušeno dajo na facebook, twiter in podobne strani, saj je videz najpomembnejši, ko pa pridejo z otrokom na prvi pregled v zobno ambulanto, pa je pogled na ustno votlino tega otročka vse prej kot lep in te mamice so navadno najbolj sovražno nastrojene, saj one pa res ne počnejo nič narobe. Mislim, kako bi ona, tako popolna in nadvse ljubeča mama, lahko svojemu otroku odrekla sladke pijače, zapeljive bombone in sladek Čokolino, če pa bo otrok ob odgovoru NE doživel histerični napad in bo mamičina kavica, mogoče že peta tisti dan, šla po zlu? Le kako se bo ona, po napornem dnevu trudila, da otroku vsaj zvečer umije zobe, če pa ta ne odpre ust na prvi ukaz? Seveda nima dovolj energije in kaj potem, če bo imel otrok karies? Na žalost v naših krajih še vedno prevladuje prepričanje, da je povsem normalno, da imajo otroci luknjice v zobeh in še raje se ljudje izgovarjajo, da so »slabi zobje« dedno pogojeni. Kakšna neumnost! Dedno pogojenih sicer je nekaj bolezni, a zobni karies nikakor ni ena izmed teh. Dedno pogojen je lahko le način življenja in prehranjevanja, saj se to prenaša iz roda v rod. Če se starši nezdravo prehranjujejo, bo otrok vsekakor prej posvojil takšno prehranjevanje in če staršem ni v navadi, da si umivajo zobe, si jih otrok prav tako ne bo. Drage mamice, večina vas je internetno pismenih, osveščenih in zagotovo vse kar počnete, počnete v najboljši veri. Tako kot ste dovzetne za vse modne trende, za vse možne aktivnosti, kamor lahko vašega otroka vpišete, da se z njim ponašate, kot se nekatere zavzeto borite proti vsem možnim obveznim cepljenjem, bodite dovzetne tudi za otrokovo ustno zdravje. Postavite svojim otrokom meje, saj se tako počutijo varne in vsekakor vam bodo enkrat hvaležni, če jih boste naučili skrbeti zase, ker je naš svet naravnan tako, da drug za drugega skrbimo le redko. Prisluhnite zobozdravniku vašega otroka, ki vas opozarja, da naj otrok pije vodo za žejo in ne vseh možnih sladkanih dodatkov, potrudite se in otroku umivajte zobe do njegovega 10. leta, saj prej ni motorično sposoben natančnega umivanja in je od staršev nepošteno, da otroka bremenimo za to, kar je naša odgovornost. Povsod je ogromno reklam o umetnih zobeh, zobnih protezah in podobnih pripomočkih, a premalo govora o tem, da je povsem možno in dosegljivo ohraniti lastne zobe zdrave. Naloga nas staršev seveda je, da imamo svoje otroke v prvi vrsti radi, a nič manj nepomembno ni dejstvo, da smo zanje tudi odgovorni, zato kakšen NE, če bo upravičen, otroku nikakor ne bo škodil.
