Na življenje, ki nam je dano, v splošnem gledam kot na najdražje možno darilo, ki ga je treba ceniti in zanj biti hvaležen. Katerokoli življenje je dragocenost, sploh pa človeško. A kot vsaka stvar ima tudi to moje osebno pravilo svoje izjeme, ko si rečem, da v taki situaciji tudi sama ne bi več želela živeti.
Pridem k starejši upokojenki in jo vprašam: “Kako ste?”
Težko zavzdihne in mi odgovori: “Srce me boli.”
Opazim črnino in razjasni se mi: “Vam je umrla kaka draga oseba?”
Le nemo pokima in čuti se njeno globoko trpljenje.
“Mož?”
Spet le pokima.
“Kdaj pa je odšel?” jo blago vprašam.
“Pred osmimi meseci.”
“Moje sožalje.”
Prične jokati in rečem ji: “Vem, da vam je sedaj zelo hudo, a bo sčasoma lažje.”
Samo žalostno odkima: “Mislim, da je najhujše še pred mano.”
V očeh ji vidim in v celem njenem bitju, da je popolnoma izgubila smisel: “Hočete reči, da si želite le še umreti?”
Samo nemo pokima, nato pa doda: “Skupaj sva preživela 53 čudovitih let. Imela sem zlatega moža.”
Nenadoma sem jo popolnoma razumela v njeni želji po smrti in se spomnila zgodbe, da zelo povezani pari pogosto umrejo v zelo majhnem razmaku. Ponavadi v manj kot dveh letih. Skupaj so počeli vse v svojem življenju, skupaj želijo umreti.
Niti predstavljati si ne morem, kako je biti srečno poročen 53 let, nato pa ostati sam. Verjetno res čutiš tako veliko izgubo, da si ne želiš več biti na tem našem ljubem svetu.
Kar samo od sebe je prišlo, ko sem ji začela govoriti o tem, da se bosta po njeni smrti z možem ponovno srečala, da je umrlo samo njegovo telo in da s smrtjo ni konec. Na koncu se je malce potolažila, a odvzeti ji žalosti nisem mogla.
V svojem življenju sem spoznala več ljudi, ki so si želeli umreti ali umreti v določenih primerih. Ena izmed njih je bila čila 80-letnica, ki je bila še precej ostrega uma. Pri svojih zavidljivih letih je še inštruirala matematiko in bila ponosna na uspeh svojega učenca. A zelo jasno mi je povedala, da ko ne bo več vredu, bo že uredila, da bo šla.
“Kako to mislite”, sem jo vprašala. “Kaj pa, če vam še ne bo dano? Saj ne izberemo sami, kdaj gremo! Moja babica je zadnjih 10 let molila, da bi že umrla, pa je morala čakati do svojega 86. leta, da se ji je želja uresničila.”
Odločno mi je ponovno povedala: “Ko ne bom mogla več skrbeti zase, bom šla.”
Spomnila sem se na svojega varovanca tetraplegika za katerega sem skrbela pred leti. Po nesreči, ko si je zlomil vratno vretence in pri 35 letih postal tertaplegik, si je zelo želel umreti. Ker ni mogel dvigniti niti roke, je bilo nemogoče, da bi to izvedel sam. Sem ga pa razumela, da si ni ravno želel živeti. Po tej izkušnji sem bila bolj hvaležna za vsakdanje, a najpomembnejše darove. To, da lahko ješ sam, da lahko hodiš in se umiješ sam, ni tako samoumevno kot se nam večinoma zdi.
“Kaj pa, če tega ne boste mogla narediti?” Povedala sem ji o svojem varovancu.
“Jaz imam že vse zmenjeno. Tudi, če sama ne bom mogla, je že dogovorjeno.”
“Hočete reči, da bi vam pri tem nekdo pomagal? Ampak, saj to je kaznivo! Kdo bi si pa to sploh upal?”
“Kdo bo pa vedel?”, se je nasmehnila starejša gospa in prav videla sem ji v očeh, da ima splaniran prav vsak detalj in da je pripravljena za vse možne življenjske scenarije.
Včasih te ljudje resnično presenetijo. Kljub temu, da se mi zdi vzeti si življenje greh, lahko razumem, da so včasih v življenju situacije, ko je enostavno bolje oditi. Sploh, ko si v življenju v starih letil odživel že praktično vse in si želiš samo še dostojno in častno oditi, brez mnogoletnega hiranja na postelji. Tega si ne želi čisto nihče in iz tega razloga, se mi včasih zdi, da je malce krivično, da evtanazija ni dovoljena.
Ko je naš kuža star in ga prav vse boli in bi se v življenju samo še mučil, se lahko od njega poslovimo z injekcijo, ki mu odvzame muke njegovega pasjega življenja.
“Nismo ga mogli več gledati, kako je trpel!” sem velkrat slišala govoriti ljudi, ko so ljubljenčka dali uspavati. Kaj pa, ko trpijo ljudje?
Razumem, da bi lahko bila evtanazija zelo sporna in bi se jo dalo zlorabljati, a kljub temu bi se moralo pod strogimi pogoji omogočiti, da jo ima pravico izbrati nekdo, ki je pri zdravi pameti, a mu je odpovedalo telo. Tako pa ljudje iščejo in se odločajo za druge rešitve. Kot zadnjič starejši gospod, ki je živel sam in mu je vid vse bolj pešal, ki mi je odkrito priznal: ”Ko bo z mojimi očmi tako hudo, da ne bom več nič videl, se bom enostavno ustrelil. Puško imam v sobi v predalu.”
Ko prvič slišiš take zgodbe, si nemalo presenečen, čez čas pa vidiš, da jih je mnogo. Kaj naj sploh rečeš takemu človeku? Ga imaš pravico odvračati od njegovih namer? Bi sam želel živeti slep in opešan enkrat po 80. letu? Ali biti priklenjen zadnjih 14 let na posteljo, ko razpadaš pri živem telesu in si v breme sebi in drugim? Ali brez svoje edine ljubezni, ki je s tabo preživljala dobro in slabo zadnjih 53 let?
Kdo ve kaj bo z nami na stara leta…
