Nekje sem prebrala: Če bi bil to tvoj zadnji dan in bi se ozrla nazaj. Si naredila vse, kar je v tvoji moči? Malo sem premislila. Ja. S ponosom bi pritrdila. Svoje poslanstvo sem uspela izpolniti.
Že v osnovni šoli sem hotela vedno izstopati. Pisala sem pesmi in jih recitirala na proslavah. Sodelovala v dramski skupini in nastopala po vsej regiji. Sodelovala na vseh mogočih šolskih tekmovanjih in dosegala lepe uspehe. Pri ocenah nisem ravno blestela, ker sem bila otrok proletarskih staršev in v tisti šoli taki nismo imeli pravice do petic. V srednji šoli je bilo vse drugače. Odličnjakinja z močnim povprečjem. Pridna učenka na praksi. Sodelovanja na tekmovanjih in prireditvah. Ves čas šolanja sem tudi delala. In potem , šok. Prva zaposlitev. Mislila sem, da sem pojedla vso pamet tega sveta. Ampak prva zaposlitev me je pošteno prizemljila. Potem še razhod s partnerjem. Spontani splav. Svet se mi je popolnoma porušil. Pustila sem vse za sabo. Odselila sem se od staršev daleč stran, si poiskala novo zaposlitev, kot natakarica v diskoteki in na novo zaživela. Odličnjakinja, pa natakarica. Očeta je pošteno zvilo. Po letu dni sem se vrnila v Ljubljano. Si poiskala majhno stanovanje in živela. Izživela sem vse otroštvo in mladost, ki sem ga zabila med knjigami. Skratka znorela sem se. Spoznala prijetnega fanta, s katerim sva se super ujela in kmalu skupaj zaživela. Bil je ločen in oče izven zakonskega sina. To je bil že drugi udarec za mojega očeta. Vedno me je koval v zvezde, nikoli pokazal pot do njih. S fantom sva se po nekaj mesecih poznanstva poročila. Ne, nisva bila zaljubljena, le skup sva pasala. Tudi to je prišlo kasneje. Z otroci pa sva še malo počakala. Najprej sva bila na vrsti midva. Po dveh letih in pol poznanstva se nama je rodila najlepša hči na svetu. Uživala sva z njo. Želela sva še več otrok, a nama ni bilo namenjeno. Otroka sva vzgajala v vzajemni ljubezni. Bila je zdrav, priden knjigožer. Pri štirih letih je samovoljno začela z branjem prvih knjig. V petem razredu osnovne šole ni imela več kaj početi v šolski knjižnici. Bila in je še tako ljubek otrok, da smo ga vsi imeli radi. Celo družinska znanka, ki sicer ne prenese otrok in ima dva psa. Izjavila je, da če bi ji kdo garantiral, da bodo njeni otroci, kot najina hči, bi jih takoj imela. Po desetih letih pa je »ratal« še sin. Kako smo bili srečni, ker smo dobili še fantka. Ta je bil popolnoma druga zgodba. Ogromno dela, slabi živci, starost in mnoge druge tegobe so me zopet pahnile v obup. Zopet me je rešila selitev. Novo okolje, nova zaposlitev, študij. Sinu pa so odkrili delno disleksijo in s pomočjo krasnih svetovalk v novi osnovni šoli, smo skupaj delali korak po korak. Pot je bila strma in trnova. In smo uspeli. Sin je odrasel v čudovitega fanta. Pri petnajstih je zelo odgovoren, samostojen in prav tako priljubljen, kot njegova sestrica. Ker težko bere in piše, raje ustvarja in dela. Pomaga vse in vsem. Sedaj nadaljuje šolanje na srednji šoli, ki si jo je izbral popolnoma sam. Prepričana sem v njegov uspeh. Tudi hči si je sama izbrala šolanje. Kasneje je sicer ugotovila, da je malo zgrešila in se je hitro znašla. Zaposlila se je in nadaljevala šolanje ob delu. Nikoli nisva želela vplivati na odločitve otrok. Naj se naučita nositi posledice svojih odločitev. In tako sta odrasla v samostojni osebnosti, ki vesta kaj hočeta. Hči ima krasnega fanta, ki je prav tako priden in odgovoren. Skupaj gradita stanovanje, kar je v današnjih časi zelo težko. A sta pridna, delavna in varčna. Moje poslanstvo, kot mama, je opravljeno z odlično oceno. Tako, kot vse ostalo.
