Bil je eden izmed tistih hladnih zimskih, a veselih decembrskih večerov v družbi mojih najboljših prijateljic iz srednje šole. Prvič po razhodu s prvim fantom sem se začela dobro počutiti v svoji koži in skoraj vsak petek in soboto sem si privoščila dober žur v lokalni diskoteki.

Nekega večera smo tako veselo poplesavale v ritmu dobre glasbe – takrat sem se celo navadila na »house« glasbo, ki je nekoč nikakor nisem prenašala, saj mi ni bila blizu –, ko je mimo prišel moški, ki je kar seval od moške energije. S prijateljicami si nismo mogle kaj, da se ne bi obrnile za njim in pokomentirale: »Wau, kakšen hud tip!« Takšnih namreč v našem kraju ni bilo veliko, zato je resnično izstopal.

Zdi se neverjetno, a mislim da me je z njim še isti večer spoznal bivši fant moje sosede. Bil je prijazen, mislim, da me je celo poljubil v roko. Njegovemu dejanju nisem namenjala pretirane pozornosti, nisem niti pričakovala, da bi se med nama lahko razvilo karkoli več. A od takrat naprej sem od njega skoraj vsak večer, ko smo prišle s prijateljicami v diskoteko, prejela poljub na lice, ki sem si ga razlagala kot dejanje prijateljstva. Poleg tega mi je ena izmed prijateljic, ki ji je bil moj novi prijatelj še posebej všeč, velela, naj jo ob priliki spoznam z njim. A te priložnosti žal (ali bolje na srečo) ni dočakala, saj je pozornost namenjal le meni. Vsakič sva si namenila nekaj besed, nekje v januarju pa sva se zaklepetala do te mere, da se je njeno snidenje končalo s poljubom. Bila sem vesela, saj sem prvič po dolgem času začutila metuljčke v trebuhu. Želela sem si, da ta poljub ne bi bil zadnji. In res ni bil, saj me je kmalu povabil na pijačo.

V njegovi družbi mi je bilo zelo prijetno, zdelo se je, da imava veliko skupnih točk in začela sva se večkrat videvati. Na začetku ga nisem jemala za »uradnega oz. pravega fanta«, a ker me je nekoč v lokalnem pubu pred vsemi mojimi prijateljicami in prijatelji, s katerimi sem se največ družila v srednji šoli, poljubil na usta, sva v njihovih očeh postala tudi uradno par.

A najina ljubezenska idila, polna poljubov in objemov, ni trajala dolgo. Ko smo dekleta nekje v začetku aprila vračala s športne vzgoje, so me kot strela z jasnega zadele novice mojih sošolk: »Veš, da imava tvoj fant v Kranju dekle? Veš, da si dopisuje z eno z Jesenic? Veš, da je bil s sestrično tvoje sosede?« Te besede so me bolele, vsak stavek je name deloval kot klofuta. Komaj sem zadrževala solze, nisem mogla verjeti, da se mi to lahko zgodi. Bila sem stara le osemnajst let in takrat sem še naivno mislila, da so prav vsi fantje dobri, verni in pošteni. Ni mi bilo prav jasno, kaj me je doletelo, in nisem hotela verjeti svojim ušesom. Odločila sem se, da fanta še isti večer soočim z dejstvi.

Zvečer sva se dobila pred lokalnim pubom in takoj je opazil, da se drugače obnašam, saj sem se spretno izmaknila njegovemu poljubu. Vprašala sem ga, ali ima res dekle v Kranju, on pa je odgovoril nekaj v smislu, da ga ljudje očitno ne marajo in si izmišljujejo razne zgodbice, da bi mu škodovali. Rekel je tudi, da ga nekateri očitno še vedno povezujejo z bivšim dekletom, s katerim je bil pred menoj v zvezi leto in pol. Glavo je sicer čudno obračal in se po njej gladil z rokami, a takrat ga še nisem poznala tako dobro, da bi lahko že iz njegove govorice telesa razbrala, da laže.

Po tem dogodku sva se nekajkrat še videla, nato sva zvezo prekinila, a nisva bila dolgo narazen. Že naslednji mesec me je znova poklical in odzvala sem se njegovemu povabilu na Bled. Kmalu mi je zaupal, da se videva tudi s svojim bivšim dekletom iz Kranja, a se bo kmalu preselil v mojo bližino, saj je z njo želel slej ko prej prekiniti stike. A eno so bile besede, drugo pa realnost.

Jeseni sva se začela bolj resno videvati, z vsakim dnem sem bila nanj bolj in bolj navezana in njegovo dekle me je vedno bolj motilo. Hotela sem mu biti ena in edina in kaj kmalu sem vsaj na videz to tudi dosegla. Konec leta mi je prvič izjavil ljubezen in bila sem neizmerno srečna. Čeprav sem vedela, da se videva tudi z drugimi dekleti, sem pristala na to, da bom njegovo dekle številka ena. Ves čas sem se namreč tolažila, da je še mlad, da se bo sčasoma spremenil in bo zvest samo meni. Medtem sem mu hotela ugajati na vsak način in biti idealno dekle, ki bi zanj naredilo vse. Da le uvidi, da mu bo z mano najbolje.

Najina štiriletna zveza je bila zelo turbulentna, polna vzponov in padcev. Polna laži in prevar, kaj kmalu pa tudi udarcev.

Objavljam odlomek iz knjige, kjer partnerja imenujem Bor:

Nekoč smo bili on, njegov prijatelj in jaz na poti v Škofjo Loko. Prijatelj je vozil njegov avto, Bor je sedel na sovoznikovem sedežu, jaz pa sem sedela zadaj za njim. Okrog sebe je ravno iskal neke CD-je, nakar mi je rekel: »Tamala,« –  tako me je velikokrat klical – »daj mi škatlo s CD-ji, zadaj za tabo so!« Mislim, da jih sprva nisem našla, nato pa sem mu jih podala. Nisem ga ravno dobro razumela, kaj je rekel, najbrž je bila glasna glasba v avtu, ali pa je resnično nerazločno govoril (rekla bi, da je nekaj zgolj zamomljal sam pri sebi). Vem le, da ni bil zadovoljen, ko sem mu podala CD-je, in da se je začel razburjati. Odgovorila sem mu, da ga enostavno nisem razumela, morda sem rekla, naj bolj razločno govori, ali pa, ali je ta CD res tako pomemben. Nekaj banalnega, v tem smislu, mogoče z malce povišanim tonom. Nakar mi je z močnim, odločnim glasom rekel: »Pridi sem!« Približala sem se, a vendarle nisem bila blizu njega, zato mi je še enkrat velel: »Pridi sem, sem ti rekel!« Čeljust se mu je čudno zaskočila, v njegovih besedah in obrazni mimiki je bilo čutiti močno jezo, če ne celo bes. Prislonila sem se skoraj na zgornji rob njegovega sedeža in naenkrat  je njegova težka roka zamahnila proti mojemu desnemu licu.

Začutila sem težek udarec. Mislila sem, da mi bo lice razneslo od bolečine, čutila sem vročino na obrazu, v ušesu mi je zvenelo. Kaj takega nisem doživela nikoli prej. »Halo, mama in oče me ne tepeta, ti pa si si to dovolil!« sem pomislila. In jaz sem to dopustila. Bila sem tako zelo zelo jezna nanj. Jezna ter razočarana. Z bolečino v srcu sem se spraševala, kako mi lahko to naredi fant, ki ga ljubim in za katerega bi naredila čisto vse, za kar bi me prosil ali ne. Bila sem prepričana, da bi se v drugačnih okoliščinah – če se to ne bi zgodilo v avtu, ampak kje drugje – nemudoma obrnila stran. Nikoli več ga ne bi hotela videti. Tako pa smo bili v avtu, vozili smo se vsaj 80 km/h, zato si nisem upala skočiti ven, pa čeprav se je v meni porajala misel na to. A namesto vsega tega so mi lica oblile vroče solze. Vso preostalo pot sem hlipala, da me je kar dušilo, in z njim nisem hotela spregovoriti niti besede. Seveda je sledil njegov govor o tem, kako nemogoče smo ženske in kako hitro se razvadimo, če nas moški pravi čas ne ustroji.

Mislila sem, da mi bo v bran stopil vsaj njegov prijatelj, s katerim se poznava dlje kot z Borom in je, mimogrede, tudi bivši fant moje prijateljice. A očitno je postal isti kot on in se je z njim strinjal v vseh pogledih. Kot da sam udarec ni bil dovolj, je Bor dejal: »Vidiš, to je zato, da se naučiš obnašat in da se ne kurčiš preveč, jasno?!«

»Jaz naj se naučim obnašati? Resno?!« Nisem vedela, kdo je tu nor. On, ki je to počel, ali jaz, ki sem to dopuščala. Bila sem že nekako odločena, da z njim ne spregovorim nobene besede več, počakam, da pridem domov, in končam zvezo z njim. Razmišljala sem, da bi poklicala kakšno prijateljico, da pride pome, a me je bilo sram, da komurkoli povem za ta dogodek in to ponižanje. Počutila sem se tako zelo zelo grozno. Sram me je bilo same sebe. Starši so me vzgajali z namenom, da bom nekomu princesa, ne pa predpražnik. Mučilo me je dejstvo, kako naj po tem dogodku staršem pogledam v oči.

Ko smo stopili ven iz avta, sem stopala za njima do nekega lokala. Bor se mi je približal, me objel in vprašal: »Ljubica, si še jezna name?« Nadaljnjih besed in dogodkov se niti ne spomnim več, ušli so mi iz spomina. Vem samo, da smo v naslednjem trenutku že sedeli v nekem lokalu. Večino časa sem molčala in razmišljala o tem, kaj naj naredim, a nisem našla ustrezne rešitve. Pohodila sem samo sebe s tem, ko sem dopustila, da se fizično znese nad menoj. Še večkrat pa sem pohodila svoje zaobljube. Najbrž sva se po tem dogodku za nekaj časa razšla. To je pomenilo predvsem to, da se nekaj dni, morda teden ali dva, največ mesec ali celo dva nisva slišala. Čez nekaj časa se je Bor spomnil, da mi pošlje SMS, če bi z njim kam šla, jaz pa sem mu odgovorila. Ne vem, ali zato, ker sem ga resnično pogrešala, ali pa bolj iz dolgčasa. Vse je bilo tako zmedeno, a bistveno je, da sem šla preko tega.

Zamižala sem na eno oko in »pozabila« na neljubi dogodek. Posledica tega je bila, da sem od takrat naprej čutila konstanten strah, ko sva se dobila. Morala sem paziti na vsako besedo, čeprav ga nikoli nisem užalila, a dejstvo je, da nikoli nisem niti vedela, kaj ga bo v določenem trenutku razjezilo. Pogovarjala sva se tako ali tako bolj malo, večinoma o povsem banalnih stvareh, večino časa je govoril on. Poleg tega sva bila več časa v družbi njegovih prijateljev kot pa sama. Oni so govorili večino časa, jaz pa poslušala, saj se že takrat nisem mogla ravno dobro vklopiti v njegovo družbo, s katero sem imela bolj malo skupnega. Kljub temu mi je bilo najpomembneje le to, da sem v Borovi bližini, za ostalo mi ni bilo mar. Tudi brezdelje mi je pravzaprav dobro delo; lažje je bilo hoditi na kavice in pohajkovati sem ter tja, kot pa se učiti za izpite (takrat sem bila prvo leto študija), za katere se ravno nisem najbolj zanimala, saj me samo področje študija niti ni posebej veselilo. Stagnirala sem v razvoju in nisem niti poskušala ugotoviti, kaj me veseli. Razmišljala sem o manekenstvu, a Bor me pri tem ni podpiral, zato sem se nekako prilagodila njegovim željam in potrebam. Hotela sem mu v vsem ustreči, le da bi me imel rad.

V času, ko sva bila z Borom par, sem bila povsem neprepričana v svoj uspeh na kateremkoli področju. Medtem ko je sebe poveličeval, je v nekem trenutku povsem izničil mojo samozavest. Večkrat me je ozmerjal z neumno, dejal mi je, da me bog ni dal za nič. Jaz pa sem to dovolila. Najhuje od vsega je bilo, da sem mu celo verjela, da sem neumna in nesposobna za življenje (le na trenutke sem se sama pri sebi nasmehnila, v smislu: »Ja, dejansko sem neumna, ker sem s teboj.«) V tem obdobju so se torej poleg varanja začele tudi klofute in poniževanje. Prej vsaj tega ni bilo. Smilila sem se sami sebi in se spraševala, zakaj me je doletela takšna usoda.

Bila sem ujeta v lastne negativne misli in strah pred izgubo osebe, ki jo ljubim. Vsak naslednji udarec je bil hujši, pri zadnjem me je skoraj zadušil, saj me je z rokami držal za vrat in komaj sem dihala. A tudi takrat nisem bila pripravljena na odhod. V meni so bile prisotne negativne misli in kompleksna čustva. Četudi sem hotela iti stran, nisem mogla. Nisem znala. Vse prijateljice so mi govorile, naj odidem, a kot da je bilo to tako lahko. Razum je veleval eno, čustva pa drugo. Bila sem odvisna od najinega odnosa, drame, čustev. Šele ko so intenzivna čustva do njega pojenjala, sem bila končno pripravljena na odhod. Končno sem poletela v svet na krilih svobode. Končno sem naredila premik v svoji glavi in začela verjeti, da si zaslužim le najboljše. Pred tem sem pustila dogodkom, da vodijo mene. Dokler je v meni tlelo upanje, da se bo partner spremenil, toliko časa sem v zvezi z njim tudi vztrajala. Odšla sem šele, ko je upanje na njegovo spremembo popolnoma ugasnilo.

Preberite si še članek z naslovom Kako sem bila tako neumna, da sem dovolila fantu, da me je tako grdo poniževal, ki si ga lahko preberete na https://www.firbec.si/fant-me-je-grdo-ponizeval.

Knjigo s celotno zgodbo si lahko po akcijski ceni v okviru prednaročila zagotovite na https://www.spletnaknjigarna.si/trgovina/v-iskanju-ljubezni/.