Vsakdo izmed nas ima svojo zgodbo, ki jo piše življenje. Najprej smo vsi beli, čisti, kakor nepopisan list, brez besedila, brez vsebine a z življenjskimi izkušnjami nastane knjiga z unikatno vsebino, takšno, ki si jo doživel samo ti in nihče drug. Ljudje vsak po svoje doživljamo in vidimo realnost. Nekdo bo videl problem, kjer ga sploh ni, nekdo bo pa v problemu oz. težavi našel izziv. Tako smo si različni, tako unikatni. Z vami bi rada delila svojo zgodbo. Moja zgodba je moja inspiracija, najdite jo tudi vi v sebi.
Opisala vam bom svojo življenjsko “dramo”. Tako sem življenje dojemala v preteklosti in sebe kot največjo žrtev. Sedaj na življenje gledam iz drugega zornega kota. Hvaležna sem za vse izkušnje in lekcije, saj sem zaradi njih močnejša.
Že kot majhna deklica sem se soočala z travmatičnimi izkušnjami. Mama je bila še mladoletna, ko me je rodila. Imela je komaj sedemnajst let, hodila je še v srednjo šolo. Ko je njen tedanji partner, moj biološki oče izvedel, da je noseča jo je zapustil. Zame ni hotel slišati. Ker je mama hodila še v šolo, sta zame skrbela dedek in babica. Dedek je bil na žalost alkoholik. Imel je težko življenje in si je za tolažbo izbral alkohol. Zaradi prekomernega pitja je vedno bolj izgubljal razum. Ko je prišel domov vinjen, je babico pretepal in žalil, večkrat so ga tudi policisti odpeljali na streznitev. V sobi pod posteljo je imel nož, grozil ji je s smrtjo. Nekega večera v času večerje je iz mize porinil krožnik, da so bile črepinje po tleh v kuhiji. Takrat se spomnim, da mi je od strahu naredilo slabo. Večkrat, sem se tudi vmešala med njiju, saj sem hotela preprečiti nasilje, ki ga je izvajal nad babico, a sem bila popolnoma nemočna. Postajala sem vedno bolj prestrašena in obupana. Kadar mi je bilo težko, sem odšla za hišo in se tam zjokala ter si želela nekoga ob sebi, da bi me objel in povedal, da me ima rad. A ob meni ni bilo nikogar. Bila sem sama, osamljena in neutolažljivo jokala. Mama si je čez čas ustvarila novo družino, a sem jaz do devetega leta starosti še vedno živela pri babici in dedku v milosti in nemilosti, šele potem sem na pobudo očima odšla živeti k mami. Mama je po nekaj letih spet odšla po svoje. Z mojo pol sestrico sva ostali pri njenem očetu. Počutili sva se zapuščeni. Ne obsojam nobenega, niti matere niti očeta, še manj pa dedka in babico. Tudi njim ni bilo postlano z rožicami. Dali so mi, kar so mi v danem trenutku zmogli in znali. Dejstvo je, da se vzorci prenašajo iz roda v rod. Vse imam še dandanes na svoj način rada, čeprav sem jih v preteklosti obsojala in krivila za vse. Danes temu ni več tako. Trudim se biti boljša oseba. Naslednji dogodek, ki je zaznamoval moje življenje je bila spolna zloraba v otroštvu. Človek, ki si je to dovolil je bil sosed moje tete. Ko smo prišli k njej na obisk, sem vsakič odšla k sosedom, ker sta tam živeli dve sestrici mojih let. Imeli sta tudi brata, ki je zaradi psihičnih in fizičnih zlorab očeta psihopata, ostal brez las in s hudimi travmami. Ravno tako bivša žena in hčerki. Mene je vedno odnesel v sobo in me otipaval vsepovsod. Še zdaj se spomnem teh gnusob, ki so se mi začele pojavljati vse pogosteje pred očmi. Ker namreč, takrat ko sem bila še deklica, nisem vedela, da je to, kar počne z menoj zelo narobe. Šele v dobi odraščanja in informiranja sem dojela, da so to spolne zlorabe, pedofilija. Ne znam vam opisati mojih sovražnih čustev do pedofilov. Tega še nisem predelala in nevem, če mu bom to gnusno dejanje kdaj odpustila. Vse to je terjalo svoj davek. Nisem se imela niti malo rada in nisem vedela kaj je ljubezen. Postala sem samodestruktivna oseba in padla tudi sama v težke odvisnosti od alkohola in trdih drog. Heroin je postal moj najboljši prijatelj poleg alkohola, ki me je spremljal vse od zgodnjih najstniških let, pa vse do pred kratkim, ko sem vsemu rekla ne, dovolj je!!… Odločila sem se, da ne bom sužnja niti drogi niti alkoholu… Živela sem v popolni iluziji in bila sama sebi največji manipulator. Prepričala sem se, da mi bosta droga in alkohol rešila vse moje težave, a sem se zelo vštela. Zgodilo se je obratno. Že tako ranjena in izgubljena duša, sem padala in padala v brezno brez dna, tako globoko, da sem si hotela vzeti življenje. Želela sem si, da se ta agonija končno neha. Nazadnje, ko sem si poskušala vzeti življenje, mi je znanec, ki je slučajno pozvonil na vrata, rešil življenje. Najedla sem se tablet in napila alkohola, pristala pa sem na intenzivni negi. Brez strahu sem se poslavljala, a mi očitno ni bilo namenjeno še zapustiti ta svet in se podati v nove dimenzije.
Vse se zgodi z namenom, nič ni slučajno. Na koncu ugotoviš, da nima smisla se smiliti samemu sebi, raje iz svojih izkušenj komu pomagaj. In kaj je največje darilo, ki ga za to neprecenljivo dejanje dobiš? To je radost, tisti božanski občutek, ko si preprosto srečen.