Dve leti nazaj sem se brez prevelikega razmišljanja preselila iz mojega varnega zavetja Slovenije v Egipt. Družina in prijatelji me niso razumeli, nisem imela podpore, vsi so me hoteli prepričati, da delam največjo napako v življenju. V Egipt se boš preselila? Te bodo
prodali za kamele. Teroristi. Muslimani. Nevarno je. Ampak morala sem probati….
Po nekakšni čudni matematiki, sem našla službo v Egiptu, v Cairu.
Dala odpoved v službi, prodala avto, spakirala kovček in se odpravila pustolovščini naproti. Kar tako. Zakaj pa ne?
Obožujem našo prekrasno Slovenijo, ampak nekaj me je vleklo nekam daleč stran.
Ljudje smo hladni, zombie mood on. Vsi enaka oblačila, enake frizure… enako življenje. Sanjalo se mi ni kaj delam, preprosto sem hotela prekinit rutino življenja v Sloveniji. Od točke A do točke B potrebujem 27 min. V službi bom 8h in 5 min.
Spat bom odšla ob 11.55. Zbudila ob 6. šla v službo 6.30. Ob 6.45 bom spila kavo. In čakala, da bo ura 3… grem spat ob polnoči… zbudim se ob 6….
In sem odšla…
Usedla sem se na letalo- prvič v življenju, da sem zapustila obličje Evrope. Prvič v življenju na letalu.
Vse se je zdelo kot sanje, preprosta punca, ki prihaja z majhne vasice, bo odšla živeti v več milijonsko mesto.
Prvi teden življenja v Egiptu sem bila prepričana, da sanjam. Še vedno nisem mogla vrjet sama sebi, da sem resnično pustila vse v Sloveniji in odšla v neznano, v državo tretjega sveta.
Sama.
In po dveh letih se še vedno ustavim sredi ulice, se nasmehnem, evo Klavdija, najtežje odločitve so najboljše.
Živim med Piramidami in Nilom. Bedim cele noči, spim zjutraj.
Plešem na dežju in čofotam po lužah – 5x na leto, ko dežuje.
Pri 25 stopinjah me zebe. Vsak dan slišim, Welcome to Egypt. Ko se sprehajam po ulicah – noben v Sloveniji mi ne zaželi dobrodošlico na ulici =).
Zamujam pol ure, oprosti, saj veš v Egiptu si pa je gneča na cesti.
Evo, to je to. Brez rutin.
Tisti, ki ste potovali v Hurghado ali v Sharm el Shake in mislite, da je to Egipt – ohh kako se motite.
Hurghada in Sharm sta turistični mesti, kjer vse govorijo Angleško, kjer so ulice čiste, brez potepuških psov.
Cairo…je čisto drugačna zgodba.
Torej pristala sem v Kulturi, o kateri sem imela napačno predstavo, v državi, kjer nisem razumela jezika in pisave.
V Kairu samo določen sloj ljudi govori Angleško. V trgovini, na ulici v taksiju… pufff…. znajdi se če ne znaš jezika.
Prvega pol leta sem se lahko zahvalila igri Activity, da sem se lahko znašla v mestu. Tudi samoumevne in najlažje stvari so postale izziv. Kako naročiti v restavraciji, kjer natakar govori le Arabsko in se meni v Arabščini? Ja, improviziraš =).
Še vedno me fascinira promet v Cairu. Brez pravil. Brez prometnih znakov. Brez semaforjev. Izpit za avtomobil, naredijo v enem dnevu.
Torej je čisto logično, da improvizirajo vse skupaj, z nenapisanimi pravili, ki nekako funkcionirajo – do te mere, da je vsak avtomobil karamboliran. Se zaletijo, malesh, all good in grejo dalje. Brez panike, brez problemov. Konji in osli na avtocesti – Zakaj pa ne?
Prečkanje ceste mi še vedno predstavlja kar precej velik izziv, brez prehodov za pešce in avtomobili ne ustavljajo. Znajdi se. Kar adrenalinsko doživetje.
Na poti iz Sharma v Cairo se sredi puščave pokvari avtobus… potrebovali so 5 ur, da ga popravijo… se zgodi.
Ampak eden največjih problemov Egipta je, da nihče ni nikoli ‘on time’. Nemogoče. Organiziraš poslovni sestanek ob 3 popoldan in se dejansko začne ob 4, brez kakšnega opravičila. Ne poznajo vrste v bankah in trgovinah. Princip hitrejšega je načelo Egipta.
Torej Egipt je muslimanska država.
Mediji so nam oprali možgane. Moja predstava o muslimanih je bila popolnoma napačna.
Ženske imajo mogoče celo več pravic, kot možje. Zakaj so zakrite? Ker princip ljubezni je na osnovi karakterja in ne na osnovi videza in lepote.
Je njena odločitev. Spoštujem ljudi, ki molijo 5x na dan. Ki verjamejo. Sama sem vzgojena drugače, in mi je nekako to odvzeto, da bi verjela v Boga, da je on razlog da delam dobro in da sem dobra. Da je nekdo vedno ob meni, in mi pomaga v najhujših trenutkih.
Spoštovanje do muslimanov. Muslimanska vera sama po sebi je fascinantna. Ampak se moreš poglobiti v razloge. Zakaj Allah prepoveduje stvari in potem ti postane jasno in logično.
Ne ocenjuj stvari o katerih slišiš iz medijev, o katerih ne veš nič.
Egipčani so tako topli ljudje. Naučili so me, kako dati kompliment, ki lahko polepša se tako slab dan.
Pohvaliti dobro in imeti toleranco za slabo.
Varnostnik, ki ima mesečno plačo 100eur in 4 člansko družino, mi vsakodnevno ponuja sendvič.
Čistilka, z enako plačo, mi je podarila za božič božično kapico.
Naučili so me nesebičnosti. Imajo minimalno ampak bi delili vse.
Smo Slovenci sposobni tega?
Na ulici prosim za pomoč… vsi so pripravljeni pomagat, nesebično.
V Sloveniji se mi je pokvaril avto… noben ni ustavil, da bi mi pomagal….
Res pa je, da v nas tujcih vidijo denar, in imaš tudi takšne, ki bi te radi obrali do zadnjega centa..
Ampak poglej to iz njihove strani, 1 eur za njih pomeni kosilo. Za nas tujce… nič.
Ker spoštujem kulturo, ne hodim pri 40 stopinjah v kratkih hlačah po ulici… zakrite noge, rame in dekolte.
Če želim, mi nihče ne bo prepovedal, da ne smem iti ven v minici. Ni problem, ampak iz spoštovanja do kulture in države – ne bom.
Bi rekla, da sem prepotovala več ali manj celoten Egipt.
Neverjetna država z fantastičnimi plažami, koralami, morjem. Sharm in Hurghada – ni primerjava z ostalimi bolj skritimi kotički Egipta.
Plavala sem v odprtem morju z delfini… med stotimi meduzami…
Koralni grebeni, te popeljejo v pravljični svet… neverjetne barve… živali…
Skoraj sem našla Nemota… počutila sem se, kot morska deklica…
Spanje na plaži, v hiški iz bambusa, brez elektrike… daleč stran od kaosa.
Ohh… neverjetno… večerja na plaži, pod tisočimi zvezdami.
Ljudje, ki znajo živet in niso obsedeni z tehnologijo in časom.
Ljudje, ki večere preživijo ob pogovoru in zvokih kitare.
Brutalno!
Ena prav posebna izkušnja, ki sem jo doživela je bila, ko sem odšla v gore z beduinom- ljudje, ki so še prepuščeni naravi, ki jo razumejo in spoštujejo.
Torej, ker sem zelo pametna oseba, sem na izlet nesla 1liter vode… od vročine me je mešalo… blodilo… sreča, da je moj vodnik imel s sabo se kakšnih 5 litrov vode, da sem sploh preživela in da je vedel za izvir vode.
Kdaj se bova odpravila…. ko bo prišel veter. In sem čakala, da bo prišel veter.
Sredi oaze med gorami, je pripravil kosilo. Spekel kruh.
Nisva veliko govorila. Vedel je, da včasih človek potrebuje tišino in, da le ta pove več kot tisoč besed.
Po dveh urah jahanja in hoje in plezanja sva prišla na cilj… sredi gore voda… zelena in hladna. Neverjetno.
Egipt je prepojen z kontrasti- ulice, ki so neverjetno čiste in ulice, ki so neverjetno umazane.
Organizirani kaos. Lepota v bedi. Mir v več milijonskem mestu. Red v neredu.
Našla sem svojo srečo, izgubila dušo v mestu Faraonov.
Torej, dragi moji, pobegnite iz varnega balončka, ki vas duši.
Najdite neverjeten občutek svobode v neznanem.
Naučite se gledati življenje iz dveh plati.
Tolerirajte napake in cenite majhne stvari.
Življenje je lepo. Dovolite si biti srečni.
Če si nesrečen… si kriv sam. Vedno imaš izbiro v življenju.
Ne premišljaj preveč, kupi enosmerno karto… odtavaj… živi…najdi srečo… nisi drevo s koreninami, da moreš ostati na enem mestu.
In še enkrat, sem preprosta 27 letna punca, ki je zapustila varno zavetje, ki jo
je dušilo, upala sem si uresničiti sanje… premagala sem strah in šla na vse ali nič.
Našla sem vse.
